"Ura je pet do polnoči. Spati bi moral, ampak zbiram misli in se trudim pisati. 24 ur in pet minut pred praznikom dela. Praznikom, ko naj bi slavili pridobitve preteklih delavskih bojev: osemurni delavnik, redno in pošteno plačo, bolniško nadomestilo, dopust, regres in druge. Pravice, ki jih nikoli nisem užival, saj nikoli nisem bil redno zaposlen. Država me ne dojema kot delavca, ampak kot delodajalca, ker imam po statusih študenta, dijaka in honorarca zdaj status samozaposlenega v kulturi. S preteklim zastonjskim in podplačanim delom sem si priboril vsaj pravico do plačanih prispevkov (v višini prispevkov za 60 odstotkov povprečne slovenske plače), a v naravi mojega dela to ni veliko spremenilo. Večino časa sem še vedno svoj lastni računovodja, tajnica, tehnična podpora, šofer, načrtovalec, čistilka … To delo praktično nikoli ni všteto v končni račun, saj večina naročil mojega dela poteka po principu 'vzemi ali pusti', s s strani naročnika vnaprej, včasih pa celo za nazaj določenim honorarjem.
Še vedno vsak mesec sproti – razen redkih obdobij nekoliko daljšega angažmaja – največ energije porabim za to, da si zagotovim delo za naslednji mesec ali mesece. To ne pomeni, da si delo dajem, da sem delo-dajalec, ampak da dajem samega sebe na trg dela in se potegujem pri naročnikih, da bo dela dovolj za preživetje. Zadnji mesec sem tako predvsem izpolnjeval razpise, imel številne sestanke, pisal poročila in uskladitve. Še kar nekaj časa ne bom vedel, kaj od tega mi bo prineslo kakršenkoli dohodek, pa tudi če mi ga bo, doslej opravljeno delo prijavljanja, sestankovanja in poročanja praviloma ne bo všteto v končni račun." (dr)
