Veselje po referendumu o vodah se je hitro poleglo. Le dva dni po referendumski nedelji smo bili zopet priča nedemokratičnemu sprejemanju odločitev o naši prihodnosti. Parlament je namreč sprejel Resolucijo o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 - dokument, ki je sedaj usmeril energetsko prihodnost Slovenije v "jedrski scenarij" (beri: gradnja še enega jedrskega reaktorja) in se je izkoristil za ustvarjanje podlage za izdajo energetskega dovoljenja za NEK 2.{infobox-quote_full}166816{/infobox-quote_full}
Če je lahko (strokovna) javnost preteklo leto komentirala verzijo podnebne strategije, ki je govorila o dveh scenarijih, pa se je v zadnjih mesecih očitno za vrati ministrstva za okolje in prostor nekaj spremenilo. Dokument, ki je po javni obravnavi prispel v parlament, se je usmeril v jedrski scenarij. A minister Vizjak niti ni skrival dejstva, da je kakršenkoli govor o možnih scenarij le formalnost. Že lani smo ga lahko slišali reči, da "moramo začeti takoj z umeščanjem drugega bloka jedrske elektrarne". In koalicijske stranke so skušale to sporno vsebino resolucije na vse kriplje ohraniti. Nazadnje se je na predlog strank SDS, SMC in NSi v dokumentu ohranil stavek, ki pravi, da "na področju jedrske energije Slovenija načrtuje dolgoročno rabo jedrske energije in v ta namen izvede upravne postopke in pripravo dokumentacije za investicijsko odločanje". Predlog so podprli tudi poslanci SNS in nekateri iz stranke Desus ter skupine nepovezanih poslancev. Kaj ta stavek pravzaprav pomeni? Znano je, da ima ministrstvo za infrastrukturo že kakšno leto v predalu vlogo za energetsko dovoljenje za NEK 2 s strani Skupine GEN. Na podlagi tega na videz nedolžnega stavka se bodo sedaj de facto lahko pričeli vsi formalni postopki za izgradnjo NEK 2, vključno z energetskim dovoljenjem, državnim prostorskim načrtom, integralnim gradbenim dovoljenjem in podobno. Zdaj je minister za infrastrukturo to tudi formaliziral.{api_embed_photo_L30}687717{/api_embed_photo_L30}
Ta odločitev se je sprejela mimo javne razprave in v nasprotju z veljavnim nacionalnim energetsko-podnebnim načrtom, ki govori le o celoviti preučitvi možnosti dolgoročne rabe jedrske energije (ekonomske in druge strokovne analize, na podlagi katerih bo mogoče najpozneje do leta 2027 sprejeti odločitev glede izgradnje nove jedrske elektrarne). Odločitev v parlamentu pa je bila tako sprejeta tudi v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, ki javnosti zagotavljajo sodelovanje v procesu sprejemanja odločitev na področju okolja in določajo, da se morajo odločitve sprejemati šele ob ustreznem vrednotenju okoljskih in ekonomskih vplivov različnih energetskih scenarijev oziroma projektov.
A namesto resne razprave, kako bomo v naslednjem desetletju drastično znižali naše izpuste in kako bomo vodili energetsko tranzicijo v skladu z globalnim razvojem obnovljivih decentraliziranih virov energije, smo zdaj tik pred tem, da se na podlagi nekaj (vrinjenih) stavkov v stostranskem dokumentu, ki jih javnost ni imela priložnosti komentirati, izda energetsko dovoljenje za nov jedrski reaktor - projekt, ki je finančno težak najmanj za štiri TEŠ 6 in ki nam še vsaj kakšnih 15 let ne bi prav nič pomagal pri razogljičenju.
Na primeru TEŠ 6 smo videli, kaj se zgodi, ko dovolimo, da se odločitve o energetskih projektih sprejemajo daleč stran od oči javnosti, in ko partikularni interesi prevladajo nad interesi javnega dobrega. A zdi se, da smo ponovno na začetku. Sprejemanje odločitev za zaprtimi vrati, brez jasne politične odgovornosti in pod pretvezo, da se nič ne odloča. A izdaja energetskega dovoljenja ni priprava na odločanje, je že odločitev. Morda prva v seriji odločitev, ki bodo tiho utirale pot projektu, dokler ne bo ta na neki točki prevelik, da bi propadel? Ne glede na njegovo siceršnjo upravičenost in čeprav se zanj ni nihče nikoli zares odločil. In na tej točki se začne beležiti politična odgovornost. Če bomo čez deset let zopet ustanavljali parlamentarne komisije o politični odgovornosti za spodleteli energetski projekt, bi morali biti na zagovor klicani vsi poslanci in poslanke, ki so potrdili sporni amandma in resolucijo v tej obliki, kot tudi okoljski minister Andrej Vizjak, pristojen za resolucijo, in minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, pristojen za izdajo energetskega dovoljenja.
Prav minister Vrtovec se je po glasovanju javno zahvalil "vsem poslancem, ki razumete pomembnost energetske neodvisnosti Slovenije ter pomen jedrske energije pri razogljičenju". Kar ti poslanci pravzaprav niso razumeli, je pomembnost tega, da se morajo odločitve o energetski prihodnosti Slovenije, ki bodo imele daljnosežne posledice, še posebno ideja o gradnji jedrskega reaktorja, tehtati transparentno, zakonito in v luči vseh obstoječih alternativ. Tega se očitno ne zavedajo kljub boleči lekciji TEŠ 6.
