Šibek, šibkejši ... COP26

Najprej. Bleščeče napovedi za proces tipa Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah so bile že pred začetkom srečanja zastavljene previsoko. Ne previsoko za planet, vsak osnovnošolec že ve, da se Zemlja duši v naših izpustih, ampak previsoko za pogajalski proces, ki ga je povozil čas. Pogajalski proces se vleče namreč že mukotrpnih 30 let in še vedno ne zmore niti prav določiti in definirati vseh podnebnih tegob planeta, kaj šele skleniti dogovor, kako jih reševati. In še več - že 30 let ogromni počasni čoln, bolj tanker, zadeva v isti koralni greben, ki se pne med bogatimi in revnimi državami sveta. Vsakič znova. Niti strašanski pritisk javnosti, ki bi vendarle moral politike prisiliti, da skupaj poprimejo za vesla in spravijo plovilo preko grebena, ne pomaga. To ni njihova javnost. Pa še, tako ob robu, oba velika COP-a, ki so ju spremljali najmnožičnejši protesti, Kopenhagen in sedaj Glasgow, sta obljubljala veliko in dostavila malo, kot da bi velikanski pritisk javnosti pred pogajalsko areno sprožil odgovor le pri gostiteljici. Obljube so takrat višje od realno izvedljivih, histerija prav tako in padec še večji, neuspeh bolj boleč. Pariz je bil v tem pogledu izjema, mesec po terorističnih napadih je bilo mesto hudo ranjeno, zdelo se je, da ima svet več skupnih bojev. Protesti niso bili tako množični, Francozi kot gostitelji pa angažirani, a tudi umirjeni. A to so le zunanje okoliščine konferenc.{infobox-quote_full}179475{/infobox-quote_full}

V Kopenhagnu so še vedno migali z lovkami podnebni skeptiki in od takrat je znanost dostavila že nešteto dokazov o novi podnebni realnosti. Pravzaprav jih je leta 2021 toliko, da se je znanstvenikom zdelo nenavadno, da se sploh še omenja cilj omejevanja segrevanja ozračja na 1,5 stopinje. Ta je namreč že mimo ali pa vsaj izredno težko dosegljiv. Več dokazov ko dostavijo znanstveniki, manj odgovorov dostavi globalni podnebni pogajalski proces in nič ne kaže, da se bo to razmerje kdaj spremenilo.

Kako rešiti podnebni proces? Zagotovo potrebuje reformo. Če je bilo za iskanje konsenza med vsemi državami sveta, ravnovesja med razvitimi in tistimi, ki to še želijo biti, pred 20 leti še dovolj časa, je zdaj nujno hitro ukrepanje. Nujno je, da postane proces bolj okreten. Soglasja in kompromisi so seveda želeni in občudovanja vredni, a obseg ukrepanja, ki je potreben v globalnih izrednih razmerah, ko je na kocki na milijone življenj, je preprosto prevelik. Pariz je leta 2015 postavil le veliko obljubo, ki bi jo morali v Glasgowu izpolniti, pa se v šestih letih ni zgodilo praktično nič.{api_embed_photo}726473{/api_embed_photo}

"Kmalu se bomo morda morali sprijazniti, da nekatere države, tudi ko se soočajo s poplavami, požari in lakoto, nikoli ne bodo delovale v širšem interesu in bodo ovirale napredek drugih," je zapisal John Vidal, Guardianov starosta okoljskega novinarstva. Zelo verjetno ima prav, poleg tega so fosilni lobiji v obdobju zavlačevanja spet strnili vrste in preoblikovali taktike. Podobno kot lobisti jedrske energije, ki je tako pri srcu tudi naši vladajoči strukturi. Poleg tega se je v tem času marsikje pokazalo, kako težaven je lahko zeleni prehod in kako težko je v njem ohranjati pravičnost, če se tega lotiš z mencanjem namesto z jasno vizijo. In to seveda prenovljeni fosili s pridom izkoriščajo. Pri nas je denimo lepa manifestacija tega napadanje naravovarstva, češ da ne želi razvoja in napredka pri uvajanju obnovljivih virov energije.

Podnebni proces sicer je dostavil nekaj dogovorov, recimo o ameriški pobudi o zmanjševanju metana, ki ji mnogi očitajo veliko (o)hlapnost, pa dogovor o opuščanju premoga in pomoči najrevnejšim, ki je pravzaprav pomoč bogatim, ki bi se sicer morali ukvarjati z revnimi begunci in drugimi krizami, ki se po navadi rodijo iz nestabilnosti. A glavni cilj - omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, je zamujen. Najbolj optimistični scenarij, v katerega verjetno verjame le še medvedek Pu, je mimo, enako tudi scenarij segretja za dve stopinji Celzija. Obljube, ki smo jih videli v Glasgowu, so še najbližje ogretju za 2,4 stopinje Celzija, kar pa za svet pomeni katastrofo. Zdaj je globalno temperaturno povprečje višje od predindustrijskega za 1,1 stopinje in svet je zelo drugačen - ledeniki so le še ledenice, dviguje se gladina morja, talita se oba pola, poplave so jesenska in neurja poletna stalnica v Evropi in drugod. Mladi kmetje se lahko le še spominjajo donosov, ki so jih na istih njivah pobirali njihovi starši. Če temu prištejemo še 1,3 stopinje, si lahko predstavljamo, da bo življenje popolnoma drugačno, nihče ne ve, koliko bo planet še sploh gostoljuben.{api_embed_photo}726474{/api_embed_photo}

Dobra vest je, da se globalno zavedanje o okoljski krizi krepi, jasno je, da mladi ne bodo več tiho požirali bla bla blajev politike. In tudi zunaj procesa Združenih narodov je prostor za spremembe, gnali jih bodo mladi, lokalne skupnosti, napredna gospodarstva in napredne regije. Mladi so odvrgli rokavice, ne bodo več pustili fosilom, da pred njihovimi očmi kurijo njihovo prihodnost. In verjetno je čas, da to storimo vsi, kajti časa za sprenevedanje je zmanjkalo. Podnebna diplomacija je ostala nekje v nekem jarku na Škotskem.