V Jeruzalemu sem bil samo enkrat, pred leti, pa še to za en dan. Tipični mimobežni turistični mimohod, ki težko seže onkraj brzenja skozi seznam desetih največjih znamenitosti. Instantna izkušnja, tekoči trak vtisov in informacij – tovrstna srečanja z mesti me praviloma puščajo praznega, zato se jim izogibam, a takrat je bilo drugače. Verjetno zato, ker je bil to vendarle Jeruzalem. Ta zna zarezati globoko.
Vame je zarezal najgloblje, ko sem stal pred Zidom objokovanja. Na predpisani razdalji, če uporabim danes tako pogosto uporabljano in malo zloveščo frazo, na tisti meji, na kateri naj bi se turisti ustavili. Do samega zidu gredo verujoči, oni, ki so prišli molit. Jaz seveda nisem molil, nisem Jud, a kljub temu je bil vtis izjemen. Stal sem tam, minuto, morda dve, in naenkrat sem z vsem svojim bitjem in žitjem doumel, zakaj ta kup kamenja nosi svoje neizmerno žalostno ime. Iz oči so se mi usule solze. Nisem jih ustavljal, nisem jih hotel, pa tudi če bi jih poskušal, mi ne bi uspelo. Lile so izza mojih sončnih očal na peklensko vročem soncu in jaz sem verjetno prvič v življenju razumel kamen.
So kamni in so kamni. Nekateri ne počno drugega, kot da preprosto so. V druge ljudje vpisujemo zgodbe, takšne in drugačne, velike in majhne, epske pripovedi zgodovine ljudstev in povsem intimne spomine slehernika. Ko postanejo kamni pripovedovalci zgodb, še posebno tistih, ki se tičejo skupnosti, jih začnemo imenovati z velikimi besedami: dediščina, tradicija. Takrat pridobijo težo, večjo in drugačno od njihove fizikalno izmerljive mase. In takšni kamni mnogokrat postanejo problem, travma, predmet spora in vir nesoglasja. Seveda, težke stvari so le redko preproste, sliši se kot oksimoron iz Alana Forda, ki pa se vedno znova izkaže za resničnega.
Teža kamnov zna biti neizmerna že v osebnih zgodbah ali pa tistih, ki se tičejo družine in njene preteklosti. Skoraj v vsaki rodbini obstaja: kos zemlje, zaplata gozda ali pa hiša, v kateri že dolgo nihče ne biva in zato počasi propada, denarja za obnovo seveda ni, stvar je vsem vpletenim že precejšnje breme, ampak prodalo se je ne bo, nikakor in za nobeno ceno, samo preko mojega trupla, saj je vendar ... Razlogi so seveda različni, a če po njih kopljemo dovolj vztrajno, skoraj vedno naletimo na neko bolečino, razboleno mesto skoraj izgubljenega spomina, s katerim se ne moremo in nočemo soočiti. Če bi se, bi kamen spet postal samo kamen, tisti, ki preprosto je. In družinska hiša bi postala objekt pragmatične računice.
Preteklost od sedanjosti ni ločena, ravno nasprotno, preteklost se v sedanjost neposredno izteka
Obiščite spletno stran brez oglasov.
