(STRAN 210) Ko štimung ne štima

S tem prvenstvom nekaj ne štima. Traja že teden dni, a ni ga tam, kjer bi moralo biti - ni ga v zraku. Najprej sem mislil, da imam z njim težave samo jaz, ampak po nekaj pogovorih z različnimi ljudmi, ki redno spremljajo nogomet, sem ugotovil, da nisem edini. S tem prvenstvom nekaj ne štima. Ni štimunga. Štimung ne štima.

Minula sezona je bila res nenavadna. V celoti je minila v senci pandemije, v takšnih in drugačnih mehurčkih ter pred bolj ali manj praznimi tribunami. Ta senca ni padla samo na igralce, klube, reprezentance in tekmovanja. Tudi naš način spremljanja nogometne igre je bil drugačen. Ne glede na to, ali obiskujemo stadione ali prisegamo na udobje kavča in televizijske prenose - eden ključnih elementov spektaklov žogobrca je bilo vedno druženje. Druženja pa je bilo v preteklem letu zelo malo.

Predzgodba je res čudna, a to ne more biti vzrok za odsotnost pravega vzdušja. Nasprotno, pričakovali bi, da bo atmosfera zdaj, ko se življenje po dolgem času vendarle odpira, stadioni in terase lokalov pa se počasi polnijo, naravnost eksplodirala. Prvenstvo se dogaja v času, ki je na nek nenavaden način idealen: v času sproščanja ukrepov in splošno prisotnega občutka osvobajanja. Koliko je ta občutek varljiv, je druga zgodba, ki jo puščam ob strani, dejstvo je, da smo se čez noč začeli obnašati, kot da je vse okej. Samo s tem prvenstvom nekaj ne štima. Pa smo ga čakali, ne pozabimo, zgoditi bi se moralo lani in čakali smo ga celo leto.

Ne, mislim, da tokrat ne smemo kriviti epidemije, vsaj ne v celoti. Vse skupaj se je zakuhalo že mnogo prej, takrat, ko je bila sprejeta odločitev, da bo evropsko prvenstvo 2020 dobesedno prvenstvo cele Evrope. Takrat, ko so ga razpršili po dvanajstih državah širom po celotnem kontinentu. Ko smo ostali brez države gostiteljice - ali pa dveh, na to različico smo se nekako že navadili - kot enomesečnega domovanja nacionalnih reprezentanc in njihovih navijaških armad.

Morda bo kdo oporekal, da je za kavč gledalca - v to kategorijo spadam tudi sam - absolutno nepomembno, po katerih igriščih ter v katerih mestih in državah se nogometaši podijo za žogo. Tisti, ki vse skupaj spremljamo od doma, smo v vsakem primeru nepremičnine, mobilnost ali stacionarnost prvenstva tu ne bi smeli biti nek bistven faktor. Do določene mere to seveda drži, a po drugi strani tudi kot opazovalec z daljave vedno hočem celo zgodbo. In s to panevropsko štorijo nekaj ne štima.

Ideja organizatorjev je bila verjetno ujeti duha časa, spisati prosti spis o enotnosti in povezanosti Evrope ter mobilnosti in odprtosti njenega prebivalstva. Sama zamisel je lepa, se je pa od njenega rojstva do realizacije prvenstva zgodilo marsikaj. Najprej je tu pandemija - tu ji moramo priznati "zasluge" - ki je sam koncept mobilnosti konotirala na povsem nov način. Potovanje, celo kakršno koli premikanje je postalo problematično in če že ne prepovedana, pa vsaj omejena in kontrolirana dejavnost. Množični premiki in zbiranja, kar nogometno prvenstvo seveda potegne za sabo, pa so se spremenili v nekaj skoraj nespodobnega.

Druga plat te zgodbe, ki smo jo danes prisiljeni postaviti pod vprašaj, pa je enotnost in povezanost celine, na kateri živimo. Že prej nam je bilo jasno, da gre pri tem za politično floskulo in skoraj mrtvo črko na papirju, a smo se vsaj delali, da v vse skupaj verjamemo. Malo zaradi etikete in bontona, malo pa verjetno zato, ker smo upali, da bo do te povezanosti, če o njej govorimo, dejansko prišlo. Saj veste, kako pravijo Američani: You have to fake it untill you make it.

Vse to upanje je v zadnjih letih dokončno splahnelo in iluzija se je razblinila. Nogomet pa ne bi bil nogomet, če ne bi tudi tu odigral svoje vloge lakmusovega papirja in ilustracije naše stvarnosti. Verjetno ste opazili, da imajo igralci nekaterih reprezentanc težave s koleni. Bojijo se, da če pokleknejo, ne bodo več mogli vstati. Gre seveda za dobro znano gesto, ki je v zadnjih letih postala simbol boja proti rasizmu, preprosto dejanje, ki pa ga nekateri razumejo kot napad na svojo identiteto, integriteto in dostojanstvo. Zato - medtem ko drugi pokleknejo - sami stojijo in pri tem mislijo, da ostajajo pokončni.

Slika dveh ekip, od katerih ena kleči, druga pa vztraja v svoji pokončnosti, je čudovita prispodoba aktualnega panevropskega nogometnega turnirja, hkrati pa na zelo preprost način pripoveduje zgodbo današnje Evrope. Če se ne moremo poenotiti ob tako preprosti gesti, ob izrazu najbolj temeljne človeškosti in človečnosti, kot Evropejci ne obstajamo več. Če smo sploh kdaj obstajali. Če ne obstajamo, pa verjetno tudi nima smisla, da prirejamo skupna športna tekmovanja. In vem, da sem malo zašel - od štimunga, ki ne štima, do vrednot brez kompasa in refleksije - ampak ravno v tem je lepota nogometa: vedno nas zna odpeljati v nepričakovano smer.

Upam, da je z vašimi koleni vse v redu, verjamem, da je. Ko vam bodo tudi naši oblastniki v prihodnosti poskušali dopovedati, da imate z njimi težave, jih ne poslušajte. Ni vsak, ki poklekne, ponižen. In ni vsak, ki stoji, pokončen.