V času epidemije sem pisal pisma samemu sebi, ne kot intimni projekt v predal zaklenjenega dnevnika, pač pa kot na straneh tega časopisa javno objavljeno korespondenco – morda se je kdo še spomni. Začelo se je kot fora, sploh v fazi prvega lockdowna, ko smo se naenkrat lahko pogovarjali zgolj s svojimi najbližjimi in sami s seboj, kmalu pa je preraslo v resno početje, ne toliko kot terapija, bolj v smislu iskanja opornih točk znotraj kaosa, ki smo ga takrat živeli. Umik vase pa je vselej paradoksalno dejanje: po eni strani gre za pobeg, za eskapizem, po drugi pa je prav izčrpen pogovor s sabo nujen začetek vsake resne in vsaj približno poglobljene refleksije sveta.

Kolumna je fokusirano pisanje, zbran in strukturiran premislek določenega vprašanja. Pismo pa odpira prostor nekakšne razpršenosti, v njem nam je dovoljena nekonsistenca, včasih celo zmedeno skakanje s teme na temo – "toliko vsega se je zgodilo in o vsem ti moram poročati". In epidemija je bila čas, ko se ni dogajalo nič, a hkrati ogromno. Čudaško obdobje tesnobe, negotovosti in včasih groteske, ki sem jih lahko zajel zgolj v obliki avtokorespondence.

V preteklih dneh me je spet prijelo, da bi si napisal pismo. Ne zato, ker bi bila stopnja kaosa kaj bistveno večja kot sicer – glede tega se v času epidemije tako popularna besedna zveza nova normalnost iz tedna v teden kaže kot uresničena prerokba v obliki ciničnega oksimorona. Pod vprašajem je moja sposobnost soočanja s tem, kar se dogaja. In ko začutim, da je zame vsega skupaj preveč, iščem oprimke, oporne točke smisla v zmešnjavi, ki je ne obvladam več.

Da me ne zanese v jamranje, raje bom povedal zgodbo. Ninin rojstni dan praviloma sovpada z izborom za pesem Evrovizije - in ker je tako, se je tudi pri nas uveljavila klasična tradicija druženja ob popevkarskem spektaklu. Saj veste, nabasana dnevna soba, alkohol in prigrizki ter televizija, ki jo je treba iz minute v minuto dajati bolj na glas, da muzika vsaj približno preglasi kavč komentarje in krohot. Letos je bila spričo politične sprevrženosti apolitičnega dogodka na mizi tudi ideja o bojkotu. Sam sem glede tega hitro našel opravičilo, sicer bolj bedne sorte, a recimo, da sem bil z njim zadovoljen: če sem gledal katarsko svetovno prvenstvo v nogometu, bom gledal tudi Evrosong. Svoje bitke bijem drugje.

Slab izgovor, priznam, in še ena oblika eskapizma, a karkoli si že mislimo o Evroviziji, s svojo bizarnostjo se vedno znova izkaže kot izvrstna metafora sveta in njegovih absurdov – živobarven kaos in spektakel, ki razkriva ogromno, največ s tistim, kar poskuša skriti. In tokratna izvedba je bila v tem smislu vsaj potrditev pravila, če že ne njegova nadgradnja.

Ampak nazaj v našo dnevno sobo. Letos je tradicija doživela preobrazbo, prvič so bili v kolektiv pripuščeni otroci – šlo je za posledico diplomatskega spora, ki sta ga prijatelja doživela lani, ko sta svojo hčerko in sina zaradi Nininega rojstnega dne pustila doma. Takrat sta morala sveto obljubiti, da bo naslednjič drugače, zato sta ju tokrat pripeljala s seboj. Mišljeno je bilo, da se na neki točki pač odpravijo domov – otroci morajo vendarle spat ob normalni uri – pa se to kar ni zgodilo. In so se zataknili na našem kavču.

Hčerki, ki je nekaj let starejša, se je vse skupaj strašno dopadlo. Odrasla družba, ki počasi pozablja na prisotnost mladičev, in zato postopoma opušča pravila vsakodnevne samocenzure v obnašanju in govorjenju pred otroki – nekaj takega doživiš samo še za novo leto. Njenemu mlajšemu bratu pa je stvar hitro postala dolgočasna. Ko sem ga gledal, kako leze v kavč in vase, me je prešinilo: "A bi gledal basket? Luka danes igra ob normalni uri."

Seveda je bil za. V kuhinji sem pripravil računalnik, stol ter vrečko čipsa in mali se je iz apatične oblike bivajočega v trenutku preobrazil v najbolj srečno bitje pod soncem. Pa ni bil dolgo sam, kmalu se mu je pridružil moj prijatelj, njegov oče.

Če bi pisal pismo, bi pisal o tem prizoru – oče in sin, ki se sklanjata nad premajhen ekran in s težavo lovita glas komentatorja, ki proti evrovizijskemu hrupu iz dnevne sobe nima šans. Pa vzkliki ob vsakem zadetem metu in vzdihi ob vsakem zgrešenem. Pa skrbne očetove razlage o tem, kaj je pravilo treh sekund, ki jih sin prijazno ignorira. Prizor je imel v sebi nekaj neizmerno ganljivega, najprej kot nostalgična asociacija na premajhne televizorje in sobne antene, ki so bile tehnologija naše iniciacije v športno strast. Hkrati pa se je ta njun mali svet z basketom in vrečko čipsa zdel kot tisto, o čemer sem pisal prej: kot oporna točka smisla znotraj kaosa.

In spet smo pri eskapizmu. Zakaj se v obdobjih krutosti in tragedij zatekamo v intimo, v samost in k najbližjim? Ker smo v odnosu do vsega, kar se dogaja okrog nas, premajhni in prešibki. Premajhni, da bi bili sposobni razumeti, in prešibki, da bi lahko karkoli zares spremenili. Eskapizem se včasih zdi edino, kar nam ostane, zato je v prizoru očeta in sina nad računalniškim ekranom tudi nekaj neskončno žalostnega – kar imata, je nekemu očetu in sinu ne tako daleč stran nedosegljivo in nepredstavljivo. Ker jima nad glavama hrumi brutalni in neusmiljeni rimtimtagidigidim vojaške mašinerije, medtem ko Izrael prejema dvanajst točk.