(STRAN 210) Moj prijatelj Marko

Hrup letal, ki je pred nekaj dnevi v čast in hvalo mojemu bratu ter njegovim soborkam in soborcem razparal nebo nad našo deželo, je čudovita prispodoba. Hrup namesto pietete, razkazovanje (tujih) mišic namesto ponižne zahvale, nesmiselna gesta, temeljno nerazumevanje, neumnost kot odsotnost misli. Hrup, ki ne vidi lepega, militantno kričanje, ki prevpije glas zares ranjenih.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Moj prijatelj Marko je super dečko. Ko sva z Nino lani kupovala stanovanje, sem ga enkrat prosil, da gre z nama na ogled. Da pove svoje mnenje, človek je v zadnjih desetih letih kupil, prodal in predvsem renoviral štiri bivališča, zna porušiti steno in jo spet zgraditi, obvlada bolj ali manj vse, kar je treba obvladati. Zato sem hotel slišati njegovo mnenje, to je bilo vse. Sprehodil se je po stanovanju, se malo razgledal, poznavalsko potrkal na nekaj sten in dejal: "Super je! Par stvari je za zrihtati, ampak večino bomo lahko naredili sami." Bomo? "Ja, seveda bomo. Ti bom pomagal."
In dejansko mi je pomagal, cel mesec. Bolj pravilno bi bilo reči, da sem jaz pomagal njemu, po najboljših močeh, Marko je bil mojster, jaz sem bil vajenec. Pa sva razbijala, vrtala, kitala in vmes nakladala o vsem živem: familijah, koncertih, skupnih znancih in plezariji. O slednji sam sicer nimam pojma, je pa to že dolgo Markova strast. In ko sva končala, mi ni dovolil drugega, kot da mu rečem hvala.
Marko ni samo super dečko, plezalec, alpinist in mojster za hišna popravila. Je tudi harmonikar. Bolje rečeno: Marko ni tudi harmonikar, Marko je harmonikar. Končal je akademijo, harmonikar je po izobrazbi in poklicu, to je to, kar v življenju počne in kar plačuje njegove račune.
Leto dni po najini renovatorski seansi useka korona in Marko se kot glasbenik in samozaposleni v kulturi znajde v škripcih. In kaj stori? Ker ve, da bo situacija s koncerti verjetno še dolgo precej zapletena in nejasna, se začne ukvarjati z višinskimi gradbenimi deli. Obvlada višino in štemarco, kar je redka kombinacija, je torej iskan in dobro plačan kader. Dela mu ne manjka.
Marsikdo bo pohvalil njegovo iznajdljivost, tudi sam ga občudujem. Hkrati pa že slišim komentar, češ, odlično, človek se je končno lotil resnega dela. Tu cela zgodba postane zares zanimiva, takšno razumevanje namreč zahteva konkreten popravek: človek se je, ker trenutno ne more opravljati svojega poklica, zatekel v hobi. Ima srečo, da je njegov hobi iskan in dobro plačan, ampak še vedno gre za hobi. Njegovo delo je harmonika, njegov poklic je ustvarjanje glasbe.

Andrej Petelinšek
Boštjan Narat
Osebni Arhiv
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta