V Putinovem leksikonu besede kompromis ne bomo našli

Po stotih dneh neizzvanega napada Rusije na Ukrajino Združeni narodi ocenjujejo, da je bilo ubitih najmanj 4000 civilistov. Realni seštevek je nedvomno bistveno višji. Poročilo, ki ga je objavila skupina neodvisnih pravnih strokovnjakov, navaja, da so ruska grozodejstva v Ukrajini enaka genocidu. A kljub temu na Zahodu še vedno obstaja način razmišljanja, da se morajo žrtve pogajati s svojimi morilci in sprejeti še več prelivanja krvi in okupacije v imenu tega, da bi Putinu omogočili "izstop". To je precej žaljiva in nevarna iluzija.

Henry Kissinger je v svojem govoru na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu priporočil, da bi Ukrajina lahko končala vojno tako, da bi pokazala »modrost« in se vrnila na »status quo ante«. Z drugimi besedami – Ukrajina mora odstopiti ozemlje Krima in Donbasa, ki ju je Rusija že zasedla, kot nagrado za trimesečni pokol in povzročitev največje begunske krize v Evropi po drugi svetovni vojni.

Izvajalci realpolitike morajo razumeti, da se Ukrajina ne bori le za ozemlje in da to ni igra Risk, ampak se bori za ljudi, ki tam dejansko živijo. Ime kijevskega predmestja Buča bo po le nekaj tednih za vedno ostalo v spominu kot prizorišče gnusnih vojnih zločinov, ki so jih zagrešile ruske okupacijske sile. Iz vseh krajev, ki jih je zavzela Putinova vojska, imamo grozljive sezname mučenja, posilstev, umorov in prisilnih izginotij. Napadalci so se namerno osredotočili na civilno in kritično infrastrukturo, cela mesta, kot je Mariupol, pa so postala nenaseljiva. Tako bedo so zasejali v le nekaj mesecih in lahko si le predstavljamo, kaj bi se zgodilo v nekaj letih. Ko Ukrajinci slišijo, da se morajo »odpovedati« ozemlju, to pomeni, da temu prepustijo svoje rojake.

In teror se nikdar ni ustavil, ko so ruske sile »osvobodile« mesto. Pri tej invaziji nikoli ni šlo za zavarovanje ozemlja, temveč za družbeni inženiring v polnem obsegu režima, ki ne verjame v obstoj ukrajinske identitete ali državnosti. Videoposnetki, objavljeni na kanalih Telegrama, posneti v zdaj okupiranih regijah Herson in Zaporožje, prikazujejo prestrašene prebivalce, ki pod prisilo recitirajo priznanja, in potrjujejo, da so »opravili tečaj denacifikacije«. Ta groteskni eksperiment spominja na pranje možganov ujgurskih muslimanov s strani kitajske vlade v koncentracijskih taboriščih v regiji Xinjiang. A očitno mora Ukrajina svoje ljudi tem mučiteljem izročiti zaradi neobstoječe »izpogajane poravnave« z Rusijo.

Če življenja teroriziranih Ukrajincev ne vzbujajo dovolj skrbi za ukrepanje, potem bi se naslonila na pragmatizem snovalcev politike. Vojna v Ukrajini se ni začela leta 2022, ampak leta 2014, ko so ruske sile nezakonito napadle in zasedle Krim, Doneck in Lugansk, z neodločnim odzivom mednarodne skupnosti. Je ta previden pristop nekako zadovoljil Putinovo željo po novih tarčah? Ali so zahodne demokracije uživale v obdobju miru v zameno za to, da so Kremlju dale, kar je želel? Putin je vse od bombardiranja civilistov sirskega Alepa do razporejanja kemičnega orožja po ulicah Anglije in sponzoriranja nasilnega zatiranja protestov s strani beloruske diktature vodil kampanjo globalne destabilizacije, to pa bo počel še naprej, če ne bo naletel na nasprotnika, ki se mu bo odločno zoperstavil.

V Putinovem leksikonu besede kompromis ne bomo našli. V to nas je prepričala iluzija, ki jo riše pred oči svojih državljanov. Ko je leta 2000 postal ruski predsednik, je Putin predlagal učinkovito družbeno pogodbo z državo – v zameno za močno gospodarstvo, ki bi državo potegnilo iz postsovjetske revščine, bi bile politične svoboščine močno omejene. Sledila je orgija kleptokracije, kjer so se dobički iz obilnih državnih zalog nafte in plina prilili na bančne računa elite ter se hkrati porabljali predvsem na zahodu. Pogodba z ruskim ljudstvom se je kršila že od samega začetka, odvračanje pozornosti od tega pa je zagotovilo redno imperialno osvajanje sosednjih držav.

Prvotni vojni cilj Kremlja je bil okupirati celotno Ukrajino v nekaj dneh, in če bi to dosegli, bi bile druge države, kot sta Moldavija ali Kazahstan, skoraj zagotovo naslednje na udaru. In prav mogoče je, da so še vedno. Belorusija je bila v vsem skupaj povezana z vsem, razen z imenom. Kissinger, nekatere evropske vlade in drugi zahtevajo učinkovito predajo in pomiritev, kar pa bi spodbudilo še več varnostnih groženj.

Morda je res, da inflacija predstavlja veliko večjo težavo za volivce in da se bodo motnje na svetovnih trgih hrane in energije v prihodnjih mesecih verjetno še okrepile. Z nakazovanjem na to, da je za vse skupaj krivo ukrajinsko vztrajanje v boju za preživetje in ne ruske pomorske blokade ukrajinskih pristanišč na Črnem morju, ki preprečujejo, da bi več deset milijonov ton žita prispelo na cilj, želijo popačiti jasno sliko dejanskega dogajanja, ki se odvija pred našimi očmi. Nedavni predlog Rusije, da bi lahko ponovno omogočila ukrajinski izvoz žita v zameno za odpravo sankcij, bi moral odstraniti vsak kanček dvoma v naših glavah o tem, kaj je vir trenutnih svetovnih nemirov.

Medtem ko Ukrajinci bijejo bitko z genocidno kampanjo, sploh ne bi smeli pomisliti na to, da bi jim predlagali pogajanje za naš obstoj. V zadnjih dneh sem govorila s kolegi zagovorniki človekovih pravic iz Sirije in Libije, obeh držav, v katerih ruske sile in plačanci popolnoma nekaznovano sejejo smrt in uničenje. Svet ne sme dovoliti, da se na tem seznamu znajde tudi Ukrajina. Ne bomo zadnji. Tisti, ki svoj cinizem oblečejo s tako imenovanim pragmatizmom, se morajo vrniti v šolske klopi in se naučiti, da je edini način, da premagaš nasilnika, da se mu upreš.