Obstajajo norci in obstajajo idioti. Izraza seveda dobro poznamo in relativno pogosto uporabljamo, v svojem tokratnem Večernem pisanju pa ju bom zastavil precej svobodno in malo po svoje. Kot nekakšen eksperiment, ki se ga lotevam brez jasne vizije, kam me bo pripeljal, miselni salto mortale v prazno.
Kdo so torej norci in kdo idioti? Prvi izraz ima dolgo zgodovino, še posebno ambivalenten pa je kot simbol. Na tem nivoju absolutno presega dobesednost, ki norost razume kot neumnost ali duševno prizadetost. Norci so po eni strani družbeni odrinjenci, po drugi pa prinašalci (neprijetne) resnice. Moji norci torej niso ušli iz umobolnice, ampak iz knjige Erazma Rotterdamskega. Njihova norost razkriva našo norost.
Izraz idiot bom uporabljal v skladu z njegovim izvornim pomenom, a še vedno svobodno in malo po svoje. V antiki je beseda označevala državljana, ki se ni udejstvoval v javnem političnem življenju. Mojim idiotom politika sicer ni tuja, je pa v temelju ne razumejo kot javno stvar, pač pa kot privatni projekt. Javne zadeve in interesi javnosti so za njih kolateralni privesek države, ki jo obravnavajo kot igrišče, na katerem se lahko dobro uveljavijo. Kot privatniki, kot uspešni idioti. O velikih vprašanjih, ki se tičejo skupnosti, govorijo pogosto in glasno, a v resnici pro forma. Ko kamere ugasnejo, jih pospravijo v spodnje predale svojih pisalnih miz.
Naj vse skupaj orišem s konkretnim primerom. Norci sedijo pred stavbo, idiot iz pisarne pokliče policijo, naj jih odnese v marico. Vam zveni znano? Seveda vam in že slišim komentarje, češ da sem pristranski, da okoljevarstvenike označujem s simpatičnimi norci, vladajoče pa zmerjam z idioti. Ampak hudič se skriva v detajlih. Norci sedijo pred stavbo, ker jih skrbi za okolje, stavba, pred katero bivakirajo, je ministrstvo za okolje, idiot, ki kliče policijo, pa minister, zadolžen za ta resor. Pa saj ne pravim, da bi moral priti ven in sesti na tla skupaj z njimi, bi pa lahko imel kot prvi obraz skrbi za okolje v tej državi za njih vsaj nekaj razumevanja. Zakaj ga nima? Kako je mogoče, da okoljski minister ne deli agende in prepričanj okoljevarstvenih organizacij, vsaj delno, če že ne v celoti? Razlog je preprost, pred stavbo sedijo norci, v njej pa idioti. Norci in idioti nikoli ne govorijo istega jezika.
Mojim idiotom politika ni tuja, je pa v temelju ne razumejo kot javno stvar, pač pa kot privatni projekt. Javne zadeve in interesi javnosti so za njih kolateralni privesek države
Obiščite spletno stran brez oglasov.
