Pred nekaj več kot enim letom sem med daljšim študijskim dopustom obiskala svoje rojstno mesto – Moskvo. Resda nisem prispela v utrdbo svobode izražanja, a je v njej vseeno ostalo še nekaj svobode. Opozicijski voditelj Aleksaj Navalni je potoval po državi in se trudil zagotoviti podporo politikom, ki niso plesali pod kremeljsko taktirko. Povsod so bili protesti. V državi so delovale neodvisne nevladne organizacije. Vsi novinarji in analitiki niso tulili v isti rog kot Kremelj. In komunistična stranka je na splošno veljala za ostanek preteklosti.
Nato so Navalnega zaprli, protestno gibanje, ki ga je spodbudil, pa zatrli. Njegovo protikorupcijsko fundacijo so prepovedali zaradi "ekstremizma". Zoper njene člane zdaj potekajo preiskave ali pa živijo v izgnanstvu. Skoraj vsak dan je kak novinar, medijska hiša, zagovornik človekovih pravic ali neodvisna organizacija razglašen za "tujega agenta" ali, kar je še huje, za "nezaželeno dejavnost".{infobox-quote_full}177720{/infobox-quote_full}
Rusija je v zadnjem letu zdrsnila precej globoko v nesvobodo, čeprav vanjo drsi že nekaj časa. Zakon, ki omogoča podeljevanje statusa tujega agenta, je bil namreč sprejet že leta 2012, s ciljem onemogočiti ali diskreditirati organizacije ali ljudi, ki so politično aktivni in prejemajo denar iz tujine. Toda uveljavljanje tega zakona je zdaj postalo arbitrarno do te mere, da že preprost retvit zadostuje, da te razglasijo za tujega agenta. (Če si označen za "nezaželeno dejavnost", te popolnoma prepovejo.) Samo letos se je na seznamu tujih agentov znašla 101. nova oseba oziroma organizacija. Na seznamu jih je 359, od tega kar 88 posameznikov in organizacij, ki so povezani z mediji.{api_embed_photo_L30}721281{/api_embed_photo_L30}
Ruska vlada mora menda voditi seznam teh "agentov", ker vplivajo na državno politiko. Vplivati na politiko je seveda glavno poslanstvo tako novinarstva kot zagovornikov človekovih pravic. In v tem je težava: čeprav je ruski predsednik Vladimir Putin poskrbel za to, da bo še nekaj časa ohranil nadzor nad rusko politiko, vidi v svojih kritikih eksistencialno grožnjo.
A ena skupina je kljub vsemu zatiranju in preganjanju preživela in je za Kremelj postala edina prava opozicija: Ruska komunistična stranka. Komunisti so se pretekli mesec precej dobro odrezali na parlamentarnih in regionalnih volitvah, kar je mogoče pripisati predvsem strategiji tako imenovanega pametnega glasovanja, ki jo je podpiral Aleksej Navalni. Cilj te strategije je bil volivce spodbuditi, da podprejo tiste kandidate, ki imajo največ možnosti, da premagajo kandidate, ki jih podpira Kremelj.
Uradno so kandidati Ruske komunistične stranke osvojili 18,9 odstotka glasov na volitvah v državno dumo (ruski parlament), medtem ko je (Putinova) stranka Združena Rusija osvojila 49,8 odstotka glasov. Toda komunisti niso hoteli priznati volilnih rezultatov, ker naj bi bili ti, tako so trdili, prirejeni. Nekateri izvedenci menijo, da bi lahko komunisti v resnici osvojili okoli 30 odstotkov glasov, stranka Združena Rusija pa okoli 35 odstotkov. Kot kaže, se zdaj zdijo komunisti mnogim Rusom bolj spoštovanja vredni kot Putin. Toda tukaj ne gre za komunistično stranko, kot smo jo poznali nekoč. Člani nove komunistične stranke se nikakor ne odrekajo tuzemskim užitkom - nosijo krznene plašče, potujejo v tujino, vozijo avtomobile tujih proizvajalcev in uporabljajo družbena omrežja. Nekateri med njimi, denimo karizmatični podjetnik Pavel Grudinin, ki ni smel sodelovati na volitvah, so milijonarji. In čeprav stranko še vedno vodi 77-letni Genadij Zjuganov, ima ta tudi vedno več mlajših članov.{api_embed_photo}721282{/api_embed_photo}
Spomnimo se na 36-letnega Nikolaja Bondarenka, ki se ga je prijel vzdevek Rdeči Navalni. Bondarenko je ostro kritiziral slabo zasnovano pokojninsko reformo iz leta 2018. Ko je regionalni minister izjavil, da Rusi pač ne stradajo, čeprav prejemajo le bornih 3500 rubljev (50 evrov) pokojnine na mesec, se je Bondarenko odločil zbrati dokaze, da se moti. Vse skupaj je tudi posnel in objavil na svojem kanalu na YouTubu. Čeprav so mu zagrozili, da mu bodo prepovedali sodelovati na volitvah v državno dumo, je Bondarenko pretekli mesec lahko vendarle kandidiral. Kljub sistemu pametnega glasovanja Alekseja Navalnega ga je porazil kandidat Združene Rusije. Toda njegovega potenciala ne gre zanemariti: nedavno je vodil protest, med katerim je Združeno Rusijo obtožil, da je prevzela nadzor nad državo in vlado. Potem je tukaj še 43-letna Anastazija Udalcova. Tako kot Bondarenko je tudi ona izgubila na volitvah. Kljub temu ostaja izredno priljubljena in njena priljubljenost še narašča. V moskovsko mestno dumo je bila leta 2019 po zaslugi pametnega glasovanja izvoljena še ena vzhajajoča zvezda – elegantna Ekaterina Engaličeva.
Precej ironično je, da je moderna preobrazba komunistične stranke rezultat hrepenenja po preteklosti: leta 1917 so Leninovi boljševiki obljubili pravičnost in enakost, za katero naj bi poskrbela država, ki je stroga, vendar usmiljena in pravična. Poleg tega današnji komunisti tako kot liberalni Navalni predstavljajo vizijo predvidljivosti in doslednosti, v okviru katere ljudje niso izpostavljeni kapricam enega človeka. Ta vizija temelji na logiki, da vsi nasprotniki Kremlja združijo svoje moči: to je "združena Rusija", ki se lahko postavi po robu Putinovi Združeni Rusiji.{api_embed_photo}721283{/api_embed_photo}
Ta pristop ni značilen samo za Rusijo. Na nedavnih čeških parlamentarnih volitvah je Andrej Babiš, znan tudi kot češki Donald Trump, ostal brez premierskega položaja, ker je več opozicijskim strankam uspelo, da so pozabile na svoja ideološka razhajanja in ustanovile koalicijo Skupaj. Njen vodja Petr Fiala bo najverjetneje vodil novo vlado, ki jo bo sestavil skupaj z drugo opozicijsko koalicijo. "Ljudje so siti populistov, želijo si normalnih, sposobnih in spodobnih politikov," je dejal Fiala. Tudi madžarska opozicija išče skupnega kandidata za premierja in sestavlja enotno listo za parlamentarne volitve, ki bodo v državi prihodnje leto.
Toda Češka je še vedno demokracija, zato se Babiš pripravlja, da bo prešel v opozicijo. Putina bo veliko težje odstaviti, zato je mogoče v Rusiji pričakovati veliko bolj radikalne ukrepe za zatrtje komunistične stranke. Toda ta pristop je za Kremelj tudi precej tvegan. Putin namreč trdi, da demokracija v Rusiji ni mrtva in da je živahna ruska opozicija najboljši dokaz za to. To nakazuje, da se še vedno trudi vsaj pretvarjati, da ni bil on tisti, ki je Rusijo popeljal v totalitarizem.
Putin pravi, da si želi le stabilnosti. Toda njegov režim vodi Rusijo samo v še večjo nestabilnost. Če bo Kremelj z izmišljanjem in uresničevanjem muhastih pravil komunistično stranko potisnil v ilegalo, kot je to storil z ruskimi liberalci, se bo nevarnost družbene eksplozije še povečala. In če se bo odločil, da ne bo uporabil represije, bodo ruski komunisti – ja, komunisti – postali sila, ki jo bo moral vzeti skrajno resno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
