Samo Herceg, enaintridesetletni izučeni pek iz Sebeborcev, že tri leta svoje goste z okusnimi picami in tudi drugimi jedmi, predvsem malicami in hamburgerji, razvaja v okrepčevalnici Trta v Murski Soboti. Preden sta z življenjsko sopotnico Tamaro Kuronja stopila na samostojno pot z lokalom v senci trte, po kateri je lokal dobil ime, je Samo Herceg pekel pice po drugih restavracijah, Tamara pa je bila kuharica. "Življenje je polno izzivov, ni nama žal, da sva se tako odločila," pove Herceg, ki danes živi svoje sanje. Dela namreč to, kar je hotel že kot otrok. Vsak dan peče pice, udeležuje se tudi tekmovanj v peki pic. Na januarskem državnem prvenstvu je bil osmi, njegov dobri prijatelj Martin Žökš pa četrti. Žökš je bil leta 2018 celo slovenski prvak, Herceg pa pice peče tudi v njegovi gostilni v Kovačevcih.
Od Hrvaške do Italije
Herceg prizna, da ga je v zadnjih dveh letih zajela tekmovalna mrzlica. Nedavno je na odprtem prvenstvu v peki pic v Poreču zasedel osmo mesto, lani je bil na podobnem tekmovanju v Splitu celo drugi. Aprila bo tekmoval v Parmi, jeseni spet na svetovnem prvenstvu v Neaplju. Še svež je spomin na lanski september, ko je z vlakom iz Benetk do roba Apeninskega polotoka potoval z Žökšem ter tekmovalci iz Hrvaške in Srbije. "Ko zdaj prideva kam z Martinom, se naju že malo bojijo, ker vedo, da sva dobra picopeka. Sam bom uresničil svoje sanje šele, ko se bom na svetovnem prvenstvu uvrstil na stopničke," ne skriva ambicij. Sebeborčan in Kovačevčan sta lani v ekipni konkurenci s slovensko reprezentanco prejela srebrno medaljo.
Pomurci imajo najraje pice, obložene s čim več sestavinami
Manj je več
V Italiji, domovini pice, se držijo pravila manj je več, ob tem poudari Herceg. V Neaplju sta najbolj priljubljeni pici margerita in marinara. Margerita je s paradižnikovo omako, mocarelo in baziliko, marinara pa s paradižnikovo omako, česnom, origanom in oljčnim oljem. "To sta dve osnovni pici in vsak picopek ju mora znati narediti. Najpreprostejše stvari so najbolj zapletene, ker je napake zelo težko skriti," poudari picopek iz Sebeborcev. Večina Pomurcev ima najraje pice, ki so obložene s čim več sestavinami in imajo debelo testo. "Obenem pa testo ni dovolj vzhajano, zato ni dobro prebavljivo. Mi gremo na pico zato, da se pošteno najemo, da smo popolnoma siti. Italijani pa, da uživajo v vsakem grižljaju. Sam pri pici, tako kot naši zahodni sosedje, uporabljam zelo malo kvasa, ki obenem vzhaja tudi do 48 ur. Za gnetenje testa ne uporabljam aparata. Ko ga gnetem, že v prstih začutim, ali mi je testo uspelo in ali bo pica okusna." Pico je treba speči v zelo razgreti peči, okoli 430 stopinj Celzija. Ko ga zagrabi lakota, pa si sogovornik najraje postreže s sirom, paradižnikovo omako, gobicami, papriko, čebulo in kosom pršuta na testu.
Hercegu domišljija ne da miru - spekel je namreč že pico na konopljinem, čebulnem in ajdovem testu, lani je v Neaplju tekmoval s sadno pico. Sodnike je takrat prepričeval s skuto, grozdjem jurko in naribano čokolado. Podelili so mu visoke ocene, končal je v najboljši petnajsterici. Zato je tudi poln načrtov za prihodnost. Kakor se pošali, mu je steklena krogla napovedala, da bo v življenju užival v lastni butični gostilni, kjer bo stregel izvrstne pice, slastne zrezke in okusne jedi z žara.
