Pričakovanja, da se je slovenska prašičereja izvila iz dolgotrajne krize, so očitno jalova. Evropske odkupne cene so stabilne že več kot poldrugo leto in se gibljejo od 1,80 do dva evra za toplo svinjsko polovico. To so izhodiščne borzne cene, po katerih naj bi prašiče odkupovali naši mesarji. V Avstriji dobi rejec še dodatke. Na lanski Agri je bil slovesno podpisan dokument o razvoju prašičereje in je bila napovedana rast samooskrbe s svinjskim mesom. Dosegli so dogovor o vstopu v shemo Izbrana kakovost, po katerem se v skladu z evropskim pravnim redom v shemo smejo vključevati le doma skoteni, rejeni in zaklani prašiči. Prašičerejci imajo možnost trdnejšega organizacijskega povezovanja – v organizacije proizvajalcev, ki so tudi dokaj dobro finančno podprte. Trenutno bi morala panoga ustvarjati dovolj akumulacije za vlaganje v razvoj in širitev prireje domačih prašičev. Očitno gre zgolj za leporečje, kar se je odrazilo tudi na nedavnem občnem zboru prašičerejcev. Ponovno je bilo mogoče slišati zdaj (žal) že demagoško floskulo vodilnih iz Slovenske zveze prašičerejcev, da se bo samooskrba povečala na vsaj 40 odstotkov. Realno pa se odvija nekoliko drugače. Že sredi lanskega poletja, ko je bilo povpraševanje Kitajske po evropskih prašičih na vrhuncu in so cene na evropskih trgih rasle, smo se srečevali s tržnimi presežki prašičev. Po svoje nerazumljivo ob komaj 30-odstotni samooskrbi. Lani poleti so vsi mesarji, in to kljub podpisanim pogodbam, zavračali odkup prašičev Kmetijski zadrugi (KZ) Radgona. Zadruga in njeni rejci so že takrat izvozili živali enega rejnega turnusa v Avstrijo. Kot so takrat povedali, po ugodnejših odkupnih cenah, kot so jim jih takrat ponujali domači mesarji. Zdaj se je KZ Radgona znašla v podobnem položaju. Martin Fras, predstavnik prašičerejcev v KZ Radgona, je povedal, da imajo okrog 2500 pitancev, ki jih na domačem trgu ni mogoče prodati. Tudi direktor gornjeradgonske zadruge Danilo Rihtarič ocenjuje, da je ravnanje domače predelovalne industrije nerazumljivo.
Izsiljevanje na račun prevelike teže
Že lani je predsednik Gospodarskega interesnega združenja (GIZ) mesne industrije Izidor Krivec poudarjal negativne tržne učinke afriške prašičje kuge za predelovalno industrijo. S tem je mislil na rast odkupnih cen z 1,30 evra v obdobju pred APK na 1,80 do dva evra konec preteklega leta in v začetku letošnjega. Trditev, da so sedanje cene nenormalno visoke, je iz trte izvita, saj gre po izračunih Kmetijskega inštituta Slovenije za normalne cene, ki kmetu omogočajo rentabilno poslovanje in normalen dohodek iz panoge namesto pokrivanja stroškov prireje iz drugih dejavnosti na kmetiji. Po drugi strani mesarji nimajo več razlogov za tarnanje, saj so na trgovskih policah dosegli dvig cen svežega svinjskega mesa in mesnih izdelkov. Kranjska klobasa se je recimo s povprečnih devetih evrov podražila na okrog 15 evrov za kilogram.
Ravnanje domače predelovalne industrije nerazumljivo
Skregano z zdravo pametjo
Ob tem je zanimivo, zakaj se je na tnalu spet znašel organizirani rejec, kar KZ Radgona je. Skoraj vsi prašičerejci, povezani v KZ Radgona, imajo zaključene reje in niso tako imenovani služnostni rejci. To pomeni, da imajo lastno plemensko čredo, oskrbujejo se z odojki za nadaljnjo rejo iz svoje plemenske črede. Vse to je vezano na časovne roke. Zavlačevanje ali zavračanje odkupa pitanih prašičev pomeni večjo klavno težo. Ta sama po sebi ni problematična. Je pa za mesarje nesprejemljivo, če teža svinje presega 90 ali 110 kilogramov. S tem se zaradi nedoseganja standardov znižuje odkupna cena. Pri sedanjem "presežku" že pretežkih svinj naj bi odkupna cena padla za deset centov. Skregano z zdravo pametjo, saj strokovna mnenja in študije dokazujejo, da ima tudi težja svinja kakovostno meso. Je pa res, da se s takim mesom težje manipulira (na primer z injiciranjem vode v sveže meso). Morda tudi zato obstajajo tako imenovani posvečeni individualni rejci, ki jih posamezni mesarji vedno postavljajo kot vzor.
Očitno se zgodba z izsiljevanjem ne bo izšla. KZ Radgona je prejšnji teden naložila prve živali za avstrijskega kupca po bistveno boljših cenah od naših. Martin Fras je poudaril, da bi se nad tako imenovanim tržnim početjem domačih predelovalcev državna politika morala zamisliti. Čeprav je trenutni izvoz v Azijo šibek, nova naročila pričakujejo v drugi polovici naslednjega meseca, cene še naprej rastejo. Nemški in avstrijski analitiki ocenjujejo, da si mesna industrija ustvarja zaloge za poletno sezono žara. Tako se nekoliko slabše povpraševanje azijskih trgov izravnava z večjim domačim povpraševanjem. Skupna značilnost pa je, da prašičev še vedno primanjkuje.
