Sumi o pranju denarja v Aha Muri

Nekdanja direktorja Aha Mure Matjaž Hudopisk in Damir Kočan sta bila na prvi stopnji na sodišču oproščena obtožb kaznivega dejanja kršenja temeljnih pravic delavcev - šlo je za neplačevanje prispevkov delavcev. Sodišče je pri odločanju sledilo mnenju izvedenca finančne stroke, ki je ugotovil, da ni bilo materialnih pogojev oziroma finančnih virov, iz katerih bi lahko pokrila obveznosti do delavcev. Dokazovala sta tudi, da sta bila kot direktorja nemočna, saj naj bi bila vse finančne tokove nadzirala Lukančičeva. Lukančičeva je sprejemala tudi odločitve o plačilih. Tožilstvo se s tako odločitvijo sodišča ni strinjalo in se je zoper izrečeno sodbo pritožilo. Sodba je bila, kot lahko razberemo iz sedanje pritožbe, sprejeta konec septembra, izdana pa 13. decembra lansko leto. Tožilstvo svojo pritožbo gradi na pridobljeni listinski dokumentaciji konec novembra in zgodbo zdaj postavlja v nekoliko drugačno luč.

Vendarle izigrali upnike?

Tožilstvo na podlagi pridobljene listinske dokumentacije ugotavlja, da je Aha Mura v letu 2012 plasirala velika sredstva povezanim družbam. Izgovor, da so bili računi v Sloveniji blokirani, pri tem ne vzdrži. Podjetje je imelo račun, na katerega so se stekala sredstva, odprt v Avstriji. Veliko denarja je bilo nakazanega družbam na Češkem in MTM (družba za šivanje po meri), ki je bila brez zaposlenih. Veliki zneski so se zlivali tudi v družbo Konform, ki se je ukvarjala z nematerializiranim denarjem. Ti zneski so bili tako visoki, da bi Aha Mura s tem denarjem brez problema lahko pokrivala vse obveznosti do delavcev in izplačala tudi regres. Kot kaže, tožilstvo zdaj razpolaga z dovolj tehtnimi dokazi, da so bili poleg delavcev načrtno izigravani tudi drugi upniki. Obdolžena sta se sklicevala na negativni denarni tok in zaradi tega niso bili pripravljeni kreditirati podjetja. Izpostavila sta tudi nepopustljivost finančnega urada, ki ni privolil v odlog plačil.

Morali bi zaščititi delavce

Kaže pa, in to je potrdila kriminalistična preiskava in dokazala z listinsko dokumentacijo, da te trditve ne držijo, in oba direktorja bi morala po načelih korporativnega upravljanja zaščititi delavce. Ko je postalo nevarno in je kazalo, da bodo sredstva na avstrijskem računu zasežena, se je zgodba obrnila v drugo smer. Pooblaščeni računovodski delavec je aprila 2014 začel iz tekočega računa Zveze bank R.Z.Z.O.J. v Celovcu prenakazovati denar na povezano "mrtvo družbo" ali parkirišče Mura MTM ali na Muro EHM kot depozite družbe hčerinskim družbam. Ob tem je zanimiva ugotovitev, da je bil Kočan aktivni igralec, saj je sam nalagal, komu in kam naj se sredstva prenakažejo. Očitno ga je Lukančičeva najela tudi za opravljanje tovrstnih poslov. Nakazila na Muro MTM in EHM so bila izvedena brez izdanih računov. Mura MTM jih niti ni mogla izdati, sa ni bila poslovno aktivna družba in ni imela zaposlenih. Tožilstvo očita Kočanu in tudi Lukančičevi zavajanje upnikov z obljubami o povezavi družbe z drugim partnerjem, ki naj bi poplačal upnike in tudi delavce. S prenakazovanjem sredstev so tako ob delavcih zavestno oškodovali tudi preostale upnike, navaja tožilstvo.

Tožilstvo vztraja, da so bili delavci prikrajšani za pravico

Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi oprostilne sodbe za omenjena vodilna Aha Mure zapisalo, da so plačila plač prednostna pravica in so terjatve iz tega naslova v stečajnem postopku prednostne terjatve in so bile kot take tudi v celoti priznane. V sodbi je še zapisano, da pri drugih plačilih ni bilo ugotovljenih plačil, ki ne bi bila nujna za tekoče poslovanje. Tožilstvo se v svoji pritožbi s tem ne strinja, saj na podlagi omenjenih dokazov trdi, da bi delavcem lahko izplačali celotne bruto plače – tudi prispevke. To, da so bile terjatve delavcev priznane kot prednostne v stečajnem postopku, za delavce ne pomeni veliko. Dejstvo, na katero opozarja tožilstvo v pritožbi, je, da so bili delavci prikrajšani za pravico, da bi se jim plača upoštevala za izračun pokojninske osnove. Tožilstvo je v pritožbi opozorilo, da sta na račun prikrajševanja delavcev na eni strani dajala prednost poslovanju družbe, pri tem pa sta zanemarila, da družba brez delavcev prav tako ne bi mogla obstati. Tu se naslanja na sodbo vrhovnega sodišča iz leta 2012. V pritožbi tožilstvo dokazuje, da je predvsem Kočan preusmerjal velike zneske, za katere pa ni jasno, na kakšni pravni podlagi so bili. Tožilstvo v pritožbi opozori, da je bil ob delavcih oškodovan tudi državni proračun. Ali bo ob pritožbi zoper izrečeno sodbo tožilstvo vložilo še kako kazensko ovadbo, zaradi zavajanja oziroma krivega pričanja na prvi stopnji sojenja še ni jasno.