Če nam zmanjka tem, se lahko vedno pogovarjamo o vremenu. Ne samo da o njem vsi kaj vemo, o tem tudi obstaja veliko ljudskega vedenja in modrosti, tudi zato, ker sta bila v preteklosti življenje in blaginja ljudi v veliki meri odvisna od narave in vremena. Konec leta je izšla knjiga Debeli sneg je düno s podnaslovom Znanje o vremenu v Slovenskih goricah, Prekmurju in Porabju, ki jo je napisala etnologinja Jelka Pšajd, izdal pa Pomurski muzej Murska Sobota.
Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem je avtorica črpala informacije iz prekmurskega časopisja prve polovice 20. stoletja, iz evangeličanskih in katoliških koledarjev, kjer se je veliko pisalo o vremenu in vremenskih pojavih. V drugem delu je predstavila ugotovitve s terena o vremenoslovju, ki jih je od leta 2014 načrtno zbirala sama, ter iz terenskih zapiskov, ki jih hrani muzej, sodelavci pa so jih zbirali v obdobju od 50. do 80. let prejšnjega stoletja.
Zanimiva so imena mesecev, ki se pojavljajo v katoliških in evangeličanskih koledarjih, v prvi polovici 20. stoletja so bila še arhaična prekmurska, v drugi pa že knjižnoslovenska. Stara poimenovanja so izhajala iz večjih krščanskih praznikov ali imen pomembnejših vremenskih svetnikov. To so zelo lepa prekmurska imena, ki jih danes skoraj ne poznamo več. Na primer maj je risalšček, avgust, ko je velika maša, mešnjek, oktober vsesvišček ali svestvinšček, za december pa so uporabljali tudi ime božič. Zdi se, pravi Pšajdova, da so evangeličani, ki sicer ne slavijo svetnikov, v vremenskih pregovorih prevzeli katoliške svetnike in jih pri napovedovanju vremena tudi upoštevali. Kar kaže tudi na sožitje in na to, da versko življenje, še posebno v mešanih vaseh, nikoli ni bilo strogo ločeno.
Eden najpomembnejših dni, po katerih so se vremensko ravnali, je svečnica, 2. februar, pomemben napovedovalec vremena pa je tudi božič, 25. december. Po ljudskem verovanju in razlagi je 25. marca Marija brezmadežno spočela, zato se na ta dan govori tudi o "cepleni" blaženi Mariji, ki jo je "svejti Düj vcepo". Na ta dan se zemlja odklene, tako da je pripravljena za obdelovanje, otroci pa lahko začnejo hoditi bosi. Potem je še poscana Zofka, 15. maj, ko naj dežuje, da ne bi bilo več mraza ...
Zbrani so tudi pregovori in reki, ki so imeli nekoč med ljudmi večji pomen, kot ga imajo danes, saj je bil podeželski človek veliko bolj povezan z naravo in od nje odvisen, pravi Pšajdova. Po njih so se tudi ravnali pri kmečkih in vrtnih delih, kdaj je treba saditi, kdaj sejati. Razdeljeni so po letnih časih ali kmečkem delu in opravilih. Ljudska modrost med drugim pravi: Je januara mokrilo, polje de slabo rodilo ali Na božič gazo boš blato, gda se Martinova goska škali po ledi in še Če je deževno novo leto, bo žejno celo leto. Ti pregovori, ki se pojavljajo v pomurskem in severovzhodnem slovenskem prostoru, niso nič edinstvenega, saj so znani po vsem slovenskem etničnem prostoru, kar pomeni, da so poznali pratiko in druge slovenske koledarje.
Ko koga trga po nogah
Nekoč so tudi več pogledovali v nebo in napovedovali vreme po počutju ljudi ali če je koga "trgalo po nogah", po nebesnih pojavih, večkrat so pogledovali v babji kot, ki je napovedal ne samo slabo vreme, ampak tudi nevihte, bili so pozorni, od kod piha veter in kakšno vreme prinaša, ter opazovali živali, ali lastovice nizko letajo in ali so muhe sitne. Celo zvočne posebnosti so bile pomenljive. Če so na Murskem polju slišali peljati vlak z južne strani, so napovedali lepo vreme.
Vreme je bilo nekoč ljudem res velikega pomena, kar kaže tudi na to, da jih ni bilo malo, ki so vsak dan skrbno zapisovali, kakšno je bilo vreme, kolikšne so bile temperature, padavine, kdaj je zapadel prvi sneg, kdaj je bilo treba kuriti, kdaj so bile nevihte in podobno. Pšajdova je pregledala tudi nekaj družinskih rokopisov, ki so stari skoraj sto let.
"Tega niti stari ljudje ne pomnijo"
Ko prebiramo stare vremenske zapise, vidimo, pravi, da so bili tudi v preteklosti ekstremni vremenski pojavi, bile so suše, velika vročina in hud mraz, bile so nevihte in poplave. Vse tisto, o čemer danes tako radi pravimo, da tega niti stari ljudje ne pomnijo. Doda še, da ko se danes medijsko govori o vremenskih presežkih, se ustvarja vtis, da so vremenske nevšečnosti najpomembnejša novica dneva. Zbrala je tudi ljudska poimenovanja vremenskih in nebesnih pojavov. Na primer za mavrico je veliko izrazov, kot so boža doga, peterloug, movra ali mavra, rožec, Peter je roug nastavo, božji stolec in še marsikaj. Zvezde in ozvezdja so nekoč poimenovali s svojimi imeni, kvočka, zvezda svete Helene ali Jelene - to poimenovanje je povsem izginilo, stara poimenovanja se najdejo le v starih zapisih. V Šalovcih pa so pogledali v nebo, poiskali Rimsko cesto in rekli: "Ko boš šel v nebesa, boš po tej cesti šel."
Ekstremne vremenske pojave poznamo že od nekdaj
