(INTERVJU) Fenomen, ki ga sprva ni razumel nihče: Tjaša in Uroš Steklasa o ljubezni, glasbi in metanju krožnikov

Te dni se toliko vsega vrti okoli ljubezni. Jasno, valentinovo je pred vrati. Zdi se, da sredi vse bolj zmešanega sveta ljubezen potrebujemo bolj kot kadarkoli. A ljudje v sebi nosimo različne oblike ljubezni in strasti. Katere so tiste, ki vaju najbolj napajajo?

"Glede na to, da poleg kariere, ki se razvija iz dneva v dan in od naju zahteva čedalje več, doma skupaj vzgajava tudi dveletno hčerkico. In ena od oblik ljubezni, ki trenutno največ pomeni je sigurno, ko en od naju spontano prevzame varstvo, da se drugi lahko malo naspi." 

Ljubezen do glasbe se je pri vaju prepletla z ljubeznijo drug do drugega. Kako zveza deluje, ko hkrati postane tudi umetniško in poslovno sodelovanje? Slutim, da v ozadju teče veliko sodelovanja. Je zahtevno?

"Vse se prepleta. Pogovor o poslu imava lahko na kavču, med kosilom ali v postelji, preden zaspiva. To je včasih velika prednost, včasih pa tudi ne. Se trudiva, da glavnino čez teden opraviva dopoldne, ko je hčerkica v vrtcu."

Kemija med vama je močna, to čutimo tudi tisti, ki vaju poslušamo in gledamo v dvoranah. Ampak ... zakonsko življenje kdaj prinese tudi kak prepirček. Bi lahko na oder šla sprta in ustvarila enako energijo? Oziroma, če sem še bolj neposreden ... se je kdaj že zgodilo?

"Seveda, ker se nama vse prepleta, so nesoglasja lahko prisotna na treh frontah - partnerski odnos, poslovni odnos ali pa starševstvo. Nikoli niso na vseh treh frontah hkrati, ampak se pa vseeno pojavijo pogosteje, kot pri večini ljudi. Tako predvidevava, ker res ne poznava veliko parov, ki bi se jim celo življenje tako prepletalo na vseh področjih. Pa da ne bo pomote, ne govorimo o nesoglasjih, ko po zraku letijo krožniki, je prisotno dretje ali nespoštovanje. Sploh v zadnjem letu sva se naučila, da se ustaviva, ko vidiva, da se je enemu od naju sprožil v obrambni mehanizem in pogovor ni več konstruktiven. Če nekdo k tebi pride s problemom, ki ga bremeni, moraš to vzeti kot znak, da mu je še mar in si želi, da zveza funkcionira. Težko je dejansko prisluhniti pa ugasniti svoj ego. Tega se po najinem mnenju poslužuje premalo ljudi." 

Pravijo, da svet postaja vse bolj instanten. Vidva ustvarjata glasbeni "slow food". Steklasiko. Intimna, pristna glasba brez blefa in hitenja. Ko sta se podala na to  glasbeno pot ... sta imela kak pomislek?

"Najine pesmi ne nastajajo načrtno. Žanrsko se ne ozirava na trenutne trende. In najbolj pomembno - izdelek mora bit všeč v prvi vrsti nama. Najtežje pri najini poti je bilo čakati na priložnost. Postala sva nek fenomen, ki ga ni razumel nihče. Nisva imela zaledja, sploh pa ne medijskega. In niso razumeli, kako hudiča potem razprodajava koncerte po celi Sloveniji. Midva pa svojo glasbeno družino poslušalcev spoznavava na terenu. Sedem let že vsako soboto pojeva na porokah. Na terenu se zbližava z ogromno ljudmi, ki naju vzamejo čisto za svoje. In se vedno radi vračajo in ostajajo z nama v stiku preko socialnih omrežij." 

Kako velika je skušnjava, prilagajati se trendom in poskušati biti všečen za vsako ceno?

"Na začetku je bila skušnjava kar velika. Ravno zato, ker si želiš preskočiti kakšno stopničko, da bi prej prišel do odrov, radijskih ali televizijskih postaj, katerih si tako želiš. Potem pa spremljaš in spoznaš ljudi, ki so ubrali to pot ... pa te mine. Vsaka stopnička te nekaj novega nauči, da si potem pripravljen na velike odre. To so povsem drugi pritiski in za to rabiš kilometrino. Če gledava nazaj, je res dlje časa trajalo, ampak sva lahko na to pot ponosna. Verjela sva vanjo, ko ni nihče drug in sama sva si jo stlakovala. To pa tudi nekaj pomeni." 

Pravijo vama tudi "najbolj zaljubljen par slovenske scene". Kako je torej pri vaju videti valentinovo? Tovornjak vrtnic, jagod in srčkov?

"To je tako, kot da Božiček za božič ne bi raznašal daril. Valentinovo bo delovno. Kar dva koncerta imava na ta dan. En drug dan si bova pa privoščila eno dobro večerjo in savno." 

Veliko sebe dasta v svoje skladbe. Veliko iskrenosti, spominov. Katere skladbe imajo zaradi osebne zgodbe pri vaju prav posebno mesto? Tjaša, tudi svoji pokojni mami ste eno posvetili.

"Ravno to sem hotela omenit, meni je Pesem za mami daleč najbolj osebno izpovedna. Če pa govorimo o najini ljubezni, pa mislim da je glasba zorela z najino zvezo. To se zanimivo odraža tudi v albumih. Prvi je tak zaljubljen, vesel, vse v rož'cah. Drugi pa govori o ljubezni, ko tisti občutki prve zaljubljenosti malo popustijo. Obema je recimo všeč Ljubezni klic ali pa Vse, kar ni odšlo."

Dolgo sta zbirala pogum za koncert v Cankarjevem domu. Uspelo je na polno. Kakšna izkušnja je to za vaju bila? Slutim, da vaju bo spremljala vse življenje.

"To je bila ena najboljših izkušenj v najinem življenju. Dolgo sva se pripravljala na ta koncert. Želela sva si, da bi uspelo vse, kar sva si zamislila. Na koncu pa ne le, da je vse uspelo tako, kot smo si želeli -  odzivi ljudi so bili nad vsemi pričakovanji. Že na koncertu so naju zasipali z dolgimi in bučnimi aplavzi, pa z več stoječimi ovacijami. Po koncertu pa sva se en cel dan prebijala čez ganljiva sporočila in vtise, ki so jih delili z nama in svetom. Res sva ponosna nase, na ekipo, ki je z nama dihala za ta projekt. Z največjim veseljem pa napovedujeva, da se bo jeseni zgodila ponovitev Steklasike. Sicer ne v Cankarjevem domu, ampak v poletnem gledališču Studenec. Ravno danes so šle vstopnice za koncert v prodajo, pa je koncert po nekaj urah že skoraj razprodan. To je neverjetno in za naju nikakor samoumevno. Hvaležna sva." 

Pravi praznik ljubezni pa bo tudi 17. februar, ko bo čas za vajin koncert v mariborskem Narodnem domu. Zelo lepa dvorana vaju čaka, polna zgodb. Kakšna bo tista, ki jo bosta dodala sama? 

"Sem se z bendom vračamo že drugič. Dvorana Narodnega doma je pa tako lepa, ljudje iz teh koncev pa tako prijetni, da se res veseliva koncerta. Steklasika z razširjeno zasedbo je resda neka nadgradnja vsega do sedaj, a s seboj prinaša tudi bistveno večjo maso ljudi. V Narodnem domu pa se ustvari taka intima, čisto drugače se pretaka energija med nami in tudi sporočilnost pesmi se predaja drugače. Bi rekla, da je oboje vredno doživeti. Drugače pa bi najini poslušalci najine koncerte opisali tako, da v glavnem rabiš robčke. Ker se z glasbo peljemo na vrtiljaku čustev in gremo od solz do smeha."