Izzivi in težave madžarske narodne skupnosti v Sloveniji

Sobivanje Slovencev in Madžarov na območju Prekmurja je odraz napredka in vzajemnega premagovanja izzivov pri ustvarjanju vključujočega, strpnega okolja. »Kljub napredku na tem področju je demografska slika maloštevilne madžarske narodne skupnosti v Sloveniji skrb vzbujajoča. Narodnostno mešano območje namreč v pretežni meri spada k manj razvitemu obmejnemu in demografsko ogroženemu predelu Prekmurja, kjer se rojeva še manj otrok kot na enojezičnem območju,« je kot eno od težav navedel László Göncz, raziskovalec Inštituta za narodnostna vprašanja, ki se ukvarja z novejšo madžarsko in srednjeevropsko zgodovino ter z narodnostnimi in medetničnimi vprašanji na širšem območju Prekmurja.

V Sloveniji se je ustalilo prepričanje, da se je s strani države za obstoj in vključevanje madžarske narodne skupnosti v širšo družbeno skupnost naredilo že veliko. Ali je to dejansko dovolj in kateri so največji trenutni izzivi glede madžarske narodne skupnosti v Sloveniji?

»Dosedanja prizadevanja Republike Slovenije na tem področju so pohvale vredna, vendar mora biti pripravljenost glede izboljšanja in nadgrajevanja tako imenovanega zaščitnega modela s strani večinskega naroda konstantna. Težave madžarske narodne skupnosti v Sloveniji z vidika obstoja so večplastne, povezane so tudi z njenimi kvantitativnimi omejitvami. Točnega števila njenih pripadnikov namreč ne poznamo, ker v Sloveniji že več kot dve desetletji ni statističnih podatkov, ki bi neposredno izražali voljo posameznikov glede narodne pripadnosti. O številkah lahko zgolj ugibamo. Sam menim, da se število pripadnikov madžarske narodne skupnosti giblje med pet do šest tisoč tistih, ki se nedvoumno opredeljujejo zgolj za Madžare in deset do dvanajst tisoč, upoštevajoč tiste, ki se poistovetijo s tako imenovano dvojno identiteto oziroma so povezani z madžarsko kulturo in jezikom. Ker neposrednih oziroma konkretnih statističnih podatkov z vidika narodne in jezikovne pripadnosti ni, je zaradi oblikovanja ustreznih politik na področju zaščite avtohtonih narodnih skupnosti treba podpirati ustrezne sistemske znanstvene raziskave in študije.«

Kako se je oblikovala oziroma spreminjala narodna identiteta pripadnikov madžarske narodne skupnosti od leta 1919 do danes?

»Generacija pripadnikov madžarske narodne skupnosti, ki je po letu 1919 neposredno doživela odcepitev od matične države, se ni integrirala v tedanjo jugoslovansko družbo. Tisti, ki so se rodili in socializirali pozneje, predvsem v jugoslovansko-slovenskem miljeju po drugi svetovni vojni, so – zaradi različnih dejavnikov in spleta okoliščin – postopoma spremenili odnos glede lastne narodne in državne identitete. Integracija generacij pripadnikov madžarske skupnosti v slovensko družbo, ki so se socializirali v tako imenovani drugi Jugoslaviji, je v zadnji tretjini 20. stoletja postala samoumevna. To se je zgodilo tudi zato, ker so sožitje sobivajočih skupnosti na narodnostno mešanem območju dojemali kot vrednoto. Kot posledica oziroma sopotnica omenjene integracije pa je raven narodne zavesti pripadnikov madžarske narodne skupnosti postopna slabela. Pri velikem deležu tistih, ki so se vsaj delno imeli tudi za Madžare, je bila z vidika splošnih vzorcev družbenega udejstvovanja prvotno značilna tedanja »hibridna«, jugoslovanska identiteta, ki se je pozneje, predvsem po osamosvojitvi Republike Slovenije, preoblikovala v slovensko. V tem procesu spreminjanja je večina vedenjskih značilnosti, ki so veljale oziroma veljajo za Madžarsko, pri prekmurskih Madžarih izginilo.«

Kako je danes z identiteto madžarske skupnosti v Prekmurju pri mladih?

»Organizacije in strokovni zavodi madžarske narodne skupnosti poskušajo v sodelovanju s pristojnimi dvojezičnimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami z vsebinskimi in stimulativnimi programi spodbujati mlajše generacije k spoznavanju madžarskih narodnih in kulturnih vrednot ter jezika. Kakšni so dejanski učinki tovrstnih prizadevanj, lahko zgolj ugibamo. Glede formalnih kazalnikov pripadnosti madžarski skupnosti tukaj omenim zgolj volilne imenike omenjene skupnosti, ki se uporabljajo pri državnih in lokalnih volitvah. Pristojni organi samoupravnih narodnih skupnosti madžarske narodnosti praviloma oziroma lahko pred volitvami pozovejo mlajše osebe, ki so po zadnjih volitvah dopolnile 18 let, da se – če se tako odločijo – vpišejo na seznam volivcev, pripadnikov madžarske narodne skupnosti, kar jim omogoča zakonska določba o tako imenovani dvojni volilni pravici. Do vpisa ali izbrisa iz seznama lahko pride izključno na pobudo polnoletne osebe, ki se mora o tem pisno izjaviti. Velik delež mlajših pripadnikov madžarske narodne skupnosti se opredeli za dvojno narodno identiteto, zato omenjena izjava glede uvrstitve na seznam volilnih upravičencev nikogar ne omejuje pri tem, da se opredeli tudi za Slovenca ali pripadnika katere druge narodnosti. Tovrstne prijave so – poleg kulturnega in še kakšnega udejstvovanja – tudi izraz pripravljenosti mlajših generacij do madžarske narodne identitete. Po mojem vedenju tudi tovrstna statistika ni posebej spodbudna.«

Menite, da Slovenija dobro skrbi za narodne manjšine?

»Slovenija se je v zadnji tretjini prejšnjega stoletja postavila v vrsto držav oziroma republik, ki so vzorno urejale zaščito pravic avtohtonih narodnih skupnosti, vključno s finančnimi podporami na državni ravni in ta model se je v času slovenskega osamosvajanja in demokratizacije družbe na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja nekoliko nadgradil (načelnega zagotovila njihove formalne državno-tvornosti pa je nova ustava žal izpustila). Vendar se je treba zavedati, da tovrstna državna in družbena skrb ni statično dejanje. Področje namreč zmeraj terja nove odgovore in rešitve na aktualne izzive. Največja pomanjkljivost tukajšnjega zaščitnega modela je, da se že od začetka pojavlja prevelik razkorak med zagotovljenimi in dejansko uresničenimi zakonskimi določbami, ker nimamo sistemsko vzpostavljenih mehanizmov nadziranja uresničevanja zakonodaje na tem področju. Menim, da bi bilo tudi zaradi tega treba ponovno premisliti o pripravi in sprejetju tako imenovanega splošnega zakona na področju zaščite avtohtonih narodnih skupnosti. Poleg tega bi morali vsi – pristojne državne in lokalne institucije ter ustanove narodnih skupnostih – bistveno več truda vložiti tudi v večjo promocijo kultur in jezikov avtohtonih narodnih skupnosti ter dokazovanju pozitivnih vrednot sobivanja kot najbolj izrazite dodane vrednosti območij, kjer pripadniki narodnih skupnostih skupaj z večinskim narodom živijo. Tako bi bilo najbrž manj negativnih stereotipnih predsodkov na tem področju. Ker intenzivni globalizacijski procesi postavljajo pred nove izzive tudi vprašanja, ki so povezana z avtohtonimi narodnimi skupnosti, ki žal za njih niso ugodni, bo treba iskati primerne rešitve na nacionalni in evropski ravni tudi za tovrstne težave.«