Pri večini medvrstniškega nasilja gre za pridobivanje pozornosti

V sklopu Večerovega projekta Zgrabi znanje, ne sošolca je nastala tudi spletna svetovalnica, v kateri se je novinarka Franja Žišt pogovarjala s psihologinjo in profesorico na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru dr. Katjo Košir. Sogovornica se med drugim strokovno ukvarja tudi s področjem medvrstniškega nasilja, s sodelavci je pred dnevi izdala Priročnik za načrtovanje krepitve vključujoče razredne in šolske klime ter preprečevanja in odzivanja na medvrstniško nasilje v osnovni šoli. V uvodnem nagovoru je izrazila zadovoljstvo, da smo jo na pogovor povabili tik pred začetkom novega šolskega leta, ne šele tedaj, ko nasilje že eskalira, kajti „gasiti posamezne iskrice je lažje kot zatreti požar“, je dejala Koširjeva.

Preprečevanje medvrstniškega nasilja je po njenih besedah stalno učenje sobivanja v tako raznoliki skupnosti, kot je razred. „Obvladati to raznolikost je težko in ne moremo pričakovati, da bodo otroci to zmogli sami od sebe. Treba jih je učiti, kako naj shajajo s čustvi. Je pa to vzgojno delo težko in se nikoli ne konča, učinki so vidni šele na dolgi rok, tudi zmotimo se kdaj. Lažje je pogledati stran, ampak to se nam vrne kot bumerang,“ je dejala sogovornica. Najpomembnejši način preprečevanja nasilja so dobri odnosi, topli, empatični, hkrati ravno prav zahtevajoči, ne le med vrstniki, temveč tudi med otroci in odraslimi. Teh pa je treba otroke učiti tako v razredu kot tudi doma. „Odgovornost za odnos nosi odrasli, ne otrok. Če želimo, da nam bo otrok zaupal, mora čutiti, da se resnično zanimamo zanj, mu prisluhnemo in ga podpiramo,“ meni Koširjeva.

Največ medvrstniškega nasilja v šolah zaznavajo proti koncu pouka, torej maja, junija, ko so učenci že dlje časa skupaj in se v razredu razvije slaba dinamika, posebno če se čez leto odnosi puščajo ob strani, pravi Katja Košir. Kaže se na različne načine, vedno pa je ključno zanj neravnovesje moči. „Pri mlajših učencih je več fizičnega in verbalnega nasilja, na primer obkladanja z vzdevki. Pri najstnikih je medvrstniško nasilje bolj prikrito. Pojavljajo se izključevanje, manipulacije, spletno nasilje,“ našteva sogovornica. Žrtve nasilja so običajno tisti, ki v nečem, kar je skupini pomembno, odstopajo od večine: govorijo drug dialekt, ne nosijo pravih znamk oblačil, izkazujejo drugačno spolno usmerjenost. Koširjeva pojasnjuje, da so to sicer lahko banalnosti, toda ko jih začnejo nasilneži izpostavljati, postanejo pomembne. Pri izvajalcih medvrstniškega nasilja pa prepoznava dve skupini: v eni so običajno tisti, ki ne znajo nadzorovati svojih čustev in se zato vedejo agresivno. V drugi skupini so taki, ki ga uporabljajo premišljeno, da krepijo svojo socialno moč. „Pri večini medvrstniškega nasilja gre za pridobivanje pozornosti, višanje statusa,“ razlaga strokovnjakinja.

Starši morajo biti zelo pozorni, da zaznajo, kadar je njihov otrok žrtev nasilja. „Mladostniki neradi povejo, da doživljajo nasilje, ker se bojijo našega odziva. Ne želijo, da starši vzamemo zadeve v svoje roke. Kadar se nam le zaupajo, je pomembno, da poskušamo reagirati mirno, brez jeze. Otroka podpremo in mu pomagamo, da sam naredi, kar lahko,“ svetuje Katja Košir. Pri preprečevanju medvrstniškega nasilja v razredu imajo sicer po njenem mnenju učitelji pomembnejšo vlogo kot starši, ker usmerjajo skupinsko dinamiko. Starši pa imajo veliko vlogo pri preprečevanju spletnega nasilja, saj najpogosteje oni nadzorujejo, kaj otrok počne na elektronskih napravah.