Zoran Predin ob ponatisu plošč skupine Lačni Franz: „Naš imidž je bil, da nismo imeli imidža!“

Trend ponovnega izdajanja prelomnih glasbenih albumov na vinilni plošči je „okužil“ tudi skupino Lačni Franz. Po tem, ko njihovi zgodnji albumi vse od prvih izdaj v osemdesetih letih niso prejeli ponatisov na vinilkah, sta ta teden znova izšla njihova prva albuma Ikebana (1981) in Adijo pamet (1982). Oba albuma sta bila deležna zveste preslikave izvirnih izdaj, vključno z unikatnim, z obeh strani potiskanim notranjim ovitkom prvenca Ikebana. Obe plošči sta izdelani na 180-gramskem črnem vinilu, kar zagotavlja kakovostno predvajanje.

Naklade nekoč bistveno višje

Obstaja pa ena pomembna razlika. Medtem ko sta tokratni izdaji natisnjeni v nakladi 500 izvodov, so bile te številke v osemdesetih seveda bistveno višje. „Obe plošči sta prvotno izšli v nakladi 48.000 izvodov, vsaka nekje po 20 tisoč,“ se je na sredinem srečanju z novinarji spominjal Zoran Predin. „Te številke so bile takrat precej standardne, danes pa se nam zdijo neverjetne.“ 

Kljub manjšim nakladam v dobi prevladujočega digitalnega predvajanja glasbe pa Predin v tem vidi tudi pozitivno plat. „Zanimivo je pogledati zdajšnji čas teh ponovnih izdaj, ko se znova kupuje albume, ki smo jih nekoč že imeli, pa so se 'znucali'. Če pogledamo aktualne lestvice, v bivšem jugoslovanskem prostoru prvih nekaj mest že nekaj mesecev zasedajo te nove izdaje. Se pravi, da se ta glasba ponovno prodaja in sploh ni rečeno, da so kupci isti.“

Za pogodbo z mariborsko založbo odločilni – Buldožerji

Skupina Lačni Franz je svoja prva albuma izdala pri založbi Helidon, a se je v času nastajanja albuma za podpis pogodbe borila še ena založba. „Za nas sta se zanimali dve založbi. Založba kaset in plošč RTV Ljubljana in pa Helidon. Uradni stik se je zgodil v kavarni Evropa v Ljubljani. Glede na obljubljeno umetniško svobodo ni bilo nobene dileme. Lačni Franzi smo bili zaljubljeni v Buldožerje in Helidonov pogajalec je bil Boris Bele. RTV-ju smo se hitro zahvalili za pozornost in se odločili za Helidon,“ se spominja Predin. 

Prvi album Ikebana je nato nastal ekspresno hitro. „Ikebano smo posneli v 36 snemalnih urah. Če bi nekomu, ki ni glasbenik razložil, kaj to pomeni – to pomeni, da je Aco Razbornik v studiu prižgal štoparico, ko smo mi začeli noter nositi inštrumente in jih postavljati. Pa veste, koliko časa traja, da se postavi bobne. Mi smo teh 40 minut glasbe posneli v prvem ali drugem šusu. Skoraj nič nasnemavanja ni bilo.“ 

Grozna moda, a obilo dobre glasbe

Skupina Lačni Franz je takrat še bila v iskanju svoje identitete. Kot pravi Predin: „Vsi producenti iščejo podobnost z nečim, da bi bendom lažje zgradili lasten izraz. A najhuje pri nas je bilo to, da niti sami nismo vedeli, kako bi radi zveneli.“ 

Prav to jih je takoj naredilo za unikat na sceni. Ponašali so se namreč s pravim ne-slogom. „Kar se imidža tiče, smo bili daleč od vseh trendov. Na enem koncertu smo bili oblečeni v puloverje Rašica. Sploh ne vem, kje smo jih dobili. Mi v tistem času smo bili absolutno prvaki v neimidžu. Naš imidž je bil, da nismo imeli imidža. Zabavno je bilo, kako so nas razni fotografi poskušali spraviti v nek skupen imenovalec. To je uspelo šele novoustanovljeni reviji Kaj, kjer so nas slekli do pasu. Osemdeseta so bila nasploh čas najbolj grozne mode. Pa veliko japonskih sintetizatorjev. Ampak bilo je pa ogromno dobre kitarske muzike.“

Čas je najboljši sodnik

Zoran Predin danes priznava, da je bil pri uspehu skupine Lačni Franz prisoten tudi kanček sreče. Ne toliko v povezavi s samim talentom, bolj zaradi trenutka, v katerem je skupina začela ustvarjati. „Nekatere stvari se pač v enem trenutku poklopijo in ostanejo. Nisem prepričan, da bi The Dark Side of The Moon bil enako uspešen, če bi izšel pet let prej. Dejstvo je, da čas najbolje presodi. Čas pokaže, kakšno vrednost ima kaj. Sam vidim, da ko danes zapojem Praslovana, ga znajo 15-letniki na pamet od začetka do konca. To je največji možni kompliment.“

Predinova glasba doma prepovedana

Zanimivo pa je to, da Predin svoje stare glasbe ne posluša. „Ne slišim rad svoje stare glasbe. Doma sem jo celo prepovedal. Takoj, ko je v studiu nekaj končano, tega ne morem več poslušati. Tudi radio ugasnem, kadar zavrtijo kakšno mojo pesem. In doma to upoštevajo. V moji prisotnosti se moje muzike ne posluša. To pa zato, ker jo slišiš stokrat in potem slišiš same napake, ne pa tistega lepega in kar je fajn. Potem pa mine pet let in vidiš, da bi moral marsikaj posneti drugače. Ampak to je nekaj, kar sliši samo avtor, ne pa tudi poslušalec,“ je zaključil Zoran Predin.