Melita Forstnerič Hajnšek
Zgodbe o klopeh in ljudeh v Mariboru si tako dinamično sledijo, da so medtem, ko smo se z avtoricami 14. klopi Spomin ob nekdanji mariborski kaznilnici in njihovim mentorjem, arhitektom Nandetom Korpnikom, pogovarjali o projektu, odkrili že petnajsto, na desnem nabrežju Drave, akademske kiparke Vesne Čobal Sedmak.
Klop Spomin je zgodba o trpljenju zapornikov, hkrati pa sporoča upanje mladih v drugačno, prijaznejšo prihodnost. Gre za prvo klop, ki so jo zasnovale študentke, in sicer Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo (FGPA) Univerze v Mariboru. Njihov mentor Nande Korpnik je priznani celjski arhitekt, čigar Paviljon za prezentacijo arheologije v Celju je pravkar prejel prestižno nagrado Evropske unije za kulturno dediščino Europa Nostra. Celjan na delu v Mariboru ima do mesta distanco, hkrati pa je z njim ustvarjalno tesno povezan.
Kako ste vstopili v mariborsko Zgodbo o klopeh in ljudeh? Mnogi so do projekta kritični, češ da je premalo premišljen, da delajo umetniki zastonj, da ni poskrbljeno za vzdrževanje ...
"Preveč smo kritični, zmeraj pričakujemo vrhunsko kvaliteto, a tovrstno razmišljanje je napačno. Vsaka civilna iniciativa, ki je iskrena v svojem početju, veliko prispeva k bogatenju mestne kulture. Klop je urbani predmet, ki ima že sam po sebi močno prispodobo; ima uporabno vrednost in hitro lahko postane del našega emotivnega sveta. In v Mariboru imate društvo, ki se s tem ukvarja načrtno. Presežno!
Ko sem videl vse te klopi po Mariboru, od umetniških skulptur do bolj utilitarnih, povednih, tehnično ambicioznih ..., sem z veseljem sprejel vabilo Metke Sitar s fakultete, da organiziram projekt z našimi študenti. Zgodilo se je v okviru predmeta Studio Projekt. Namesto predavanja sem jim predstavil koncept urbane akcije, naredili smo več skupin in izvedli interni natečaj. Po petih urah trdega dela in veliko znoja, saj je šlo ne nazadnje za tekmovanje, so bile predstavitve. Naloge so bile zelo različne in na visoki ravni. Moral sem izbrati samo eno in ta, ki je bila najbolje ocenjena, je imela zelo jasno zgodbo. Bila je smotrno zasnovana in izvedljiva. Prepoznal sem jo kot kompleksno rešitev, ki bi znala uspešno dopolniti zbirko mariborskih klopi. Zbrane so bile Maja Žalik, Tjaša Pauko, Lucija Cvejan in Sara Milič. FGPA je tudi delno sponzorirala izvedbo."
Kaj pravijo študentke?
Študentke Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru Maja Žalik, Tjaša Pauko, Lucija Cvejan in Sara Milič so avtorice 14. klopi Spomin. Žalikova ocenjuje Zgodbo o klopeh in ljudeh kot zelo kreativno, spodbujevalno. Maribor se jim zdi mesto z ogromno potenciala, ki pa ga je treba zbuditi. "Nismo se fokusirale na ideologijo, ampak bolj na zgradbo. Najbolj nas je bolelo, da stavba propada sredi mesta. S klopjo smo hotele nagovoriti Mariborčane, četudi s čisto malo intervencijo, kot je klop. Ideja je prišla spontano med študijem. Veselile smo se ustvarjati javno stvaritev, ki bo ostala. Temne in težke materiale smo izbrale, kakršna je bila tudi zgodovina tega prostora, nekdanje kaznilnice."
Samo vprašanje časa je, kdaj bo Maribor na primer zgradil najvišji nebotičnik v regiji
Od 1 do 5
Je arhitektura bolj stvar politike ali stroke?
"Kakšno arhitekturo boste izbrali, je politična odločitev, kako bo izvedena, pa je strokovno vprašanje."
So megalomanske arhitekturne atrakcije pomembne, smiselne?
"Verjamem, da morajo biti. So vedno mejnik v dojemanju našega prostora in demonstrirajo naš nazor in imovitost družbe. So najboljši pokazatelj kakršnekoli razvitosti družbe in imajo lahko veliko pripovedno vrednost."
Kako ocenjujete idejo mariborskega mestnega arhitekta o novih dravskih mostovih, ki so dvignili toliko prahu?
"Ideja se mi zdi dobra. Seveda mora biti preverjena s širšo urbanistično zasnovo in vizijo razvoja centra mesta. V Mariboru imate inženirski biro Ponting, ki je svetovno podjetje glede načrtovanja mostov. Vsaj 90 odstotkov vseh mostov v Sloveniji se je projektiralo tu in bi šlo ne nazadnje za lepo metaforo: Maribor - mesto mostov."
Zakaj tako dolgo gradimo NUK 2?
"Takšni silni projekti zahtevajo splošen družbeni konsenz in veliko sodelovanja različnih strok. Gre za politično vprašanje in očitno nekdo drži figo v žepu ali pa verjame, da NUK 2 še ne potrebujemo. Lahko pa, da smo kot družba samo nerodni in manj razviti, kot mislimo, da smo. In tako lahko tudi nerealizirana arhitektura nekaj pove o nas."
So barvne fasade res tako onesnaženje krajine?
"Jaz mislim, da ne. Ne verjamem v monobarvitost in monoformost. Največja neumnost pa se mi zdi, da bi uzakonili lepoto in slab okus kazensko preganjali. Dobre arhitekture ne moremo vsiliti ljudem, lahko pa skupaj počasi gradimo okolje, ki bo bolj dojemljivo in bo imelo večji občutek za splošno večjo urejenost okolja."
