Spominjam se, kako nas je dedi, primorski prvoborec, stlačil v legendarni fiat 850 special, ki je garažo zapustil zgolj ob res prekrasnem vremenu in nas peljal gor. Precej let kasneje je na 746 metri nadmorske višine zrasla hiška. Z lokalnimi mulci sem pasel krave, raziskoval gozdove in štamfal po strminah. K bližnji kmetiji sem hodil po sveže mleko. Danes sem razpet med mestom in hribom in resnično ne vem, kaj imam raje.
Življenje na Pohorju v Jugoslaviji ni bilo rožnato. Asfaltiranje lokalnih cest so prebivalci financirali sami, vodovode iz bližnjih izvirov so kopali skupaj, pozimi gazili v najmanj pol metra globokem snegu. Poštarski dom (sedaj hotel Tisa) je imel zagotovljen trg poštarjev iz več kot 20-milijonske države, podobno je bilo z Železničarskim domom. Bil je čas sindikalnega turizma, ob prehodu v kapitalizem in s tem tržne mehanizme v turizmu pa smo prespali. Čeprav se, kot kaže, praktično vsak spozna na naš hrib, bode v oči nepoznavanje geografije tistih, ki usmerjajo razvoj. Mariborsko Pohorje obsega le manjši del Pohorja, dejansko se zaključi za hotelom Bellevue. Cesto, ki vodi tja, upravlja država. Največ prebivalcev in turističnih kapacitet je v občini Hoče – Slivnica. Potem sta tu še občini Slovenska Bistrica in Ruše, v kateri so smučišča na Arehu. Pogojno, da zaokrožimo geografsko celoto, je v tem delu tudi občina Rače – Fram.
Vse študije, programi, strategije in politični prepiri niso prinesli rezultatov. Ene in iste ideje ponujajo le smučanje, pohodništvo in kolesarjenje. Glede pohodništva ni bilo nikakršnega koraka naprej, kolesarjenje se že leta omejuje na bike park. Ne pomnim, kdaj so se župani prizadetih občin nazadnje sestali. Soočeni smo s preprostim dejstvom: Pohorja nihče ne upravlja. Zato je zanemarjeno, tako turistično kot infrastrukturno. Na Pohorju je dolgčas.
Ali se ukvarjamo zgolj s turistično destinacijo ali gre tudi za naravni rezervat? Ali ga dojemamo kot prostor, kjer ljudje dejansko živijo?
