Zdaj se v Čilu začenja jesen, torej se tam še lahko sončite, hodite v gore, kopate v jezerih in morju ...
Dolga in ozka južnoameriška država je geografsko zelo podobna Sloveniji, čeprav leži na drugem koncu sveta. Ujeta je med pacifiški ocean in gore (Andi), za razliko od Slovenije pa lahko v njej najdete tudi puščavo, otoke, vulkane in celo pingvine. Bržkone je že tu dovolj razlogov za njen obisk …
Živahen mestni utrip
Kot ljubitelj narave sicer več pozornosti namenjam naravnim lepotam kot pa mestom, a ob obisku drugih kultur, velja preveriti tudi mestno dogajanje. V prestolnici Santiago de Chile je vedno živahno in v njej resnično vsi najdejo nekaj po svojem okusu – pa če je to ogled starih spomenikov, cerkva, muzejev, klasičnih in zabaviščnih parkov, razglednih točk ali pa trgovin. Priporočam tudi obisk drugih večjih mest, denimo klasični Chillan ali pa Valdivia – čilenska prestolnica piva in čokolade, kjer je mestni utrip v vsakem trenutku lahko živahen.
Naravnih lepot je več kot v Sloveniji
Po Čilu sem prevozil več kot 4.000 kilometrov. In imel kaj videti. Iz prestolnice sem se najprej odpravil v Cajón del Maipo, kanjon, ki z vodo napaja Santiago de Chile, v nadaljevanju pa obiskal še vrsto narodnih parkov in slapov. Največji vtis so name naredili slapovi Saltos de Laja, v narodnih parkih pa sem se poskušal kar najbolj približati različnim vulkanom. A ker so ti na višini, višji od našega Triglava, so bili pogosto zaviti v meglo in pokriti s snegom, torej nedostopni. Dostopnejši za organiziran obisk z vodiči postanejo šele od februarja dalje, adrenalina željni turisti pa si lahko omislijo kakšno izmed rafting tur po divjih rekah ali skok z vrvjo z vrtoglavih višin. Na svoj račun v Čilu vsekakor pridejo pohodniki, saj je poti v naravnih parkih ogromno in so po ameriškem vzoru večinoma tudi zelo dobro označene. Jezera so poglavje zase – v Čilu lahko najdete celo »kopijo« blejskega jezera, seveda brez cerkve, a zato v nekajkrat večjem naravnem merilu.
Kaj pa kopanje? V bistvu za kopanje najbolj priporočam jezera, ki niso na res visoki nadmorski višini, saj je dolga morska obala močno izpostavljena vetru, ki ustvarja visoke valove in tako ne prav prijetna/primerna za plavanje. Pa tudi sicer mrzel Pacifiški ocean oziroma njegove obale ne slovijo kot najboljše turistične destinacije.
Pingvini!
V začetku sem omenil pingvine. Otok Chiloe se je tudi znašel na mojem seznamu krajev, ki jih moram obiskati. Pretežno zato, ker je to edini kraj na zemlji, kjer v istem habitatu sobivata dve različni vrsti pingvinov. Severozahodni del otoka je tako rezerviran zanje, omejen je tudi dostop po kopnem in morju, pravzaprav je prepovedano tako približevanje s čolnom, kopanje v morju, hranjenje živali itd. Le eno podjetje lahko organizira oglede … Ampak komur so te na kopnem simpatično nerodne živali všeč, jih bo v njihovem okolju – mrzli vodi – naravnost občudoval in se čudil njihovi hitrosti in spretnosti.
Varno in nevarno ter relativno drago
Načeloma velja Čile za eno bolj varnih držav v Južni Ameriki in to lahko tudi potrdim, vseeno pa obstajajo področja, ki se jih zaradi povišane stopnje kriminala velja izogibati. Med slednja sodijo vsa večja obmejna mesta ter pristanišča, kot sta Valparaiso ter Puerto Montt. V podjetju, kjer sem za svoje potovanje najel vozilo, so mi obisk prvega močno odsvetovali, v drugem me je pa kar lastnik nastanitve podučil, naj se po 21. uri ne potikam okoli, še posebej ne ob obali. Na jugu Čila so me ob vstopu v narodni park ustavili policisti in me posvarili pred tatovi v parku. Sicer pa se velja izogibati tudi raznih železniških in avtobusnih postaj oziroma biti na njih dodatno previdni – za kako nevarno lokacijo gre, razkrije že prisotnost oboroženih varnostnikov v večjih trgovinah ali trgovskih centrih. V splošnem pa se v Čilu nisem počutil ogroženo, še najbolj varna so se mi zdela manjša mesta v bližini naravnih parkov.
Kaj pa cene? Uradna valuta države je čilski pesos, pri čemer je trenutno menjalno razmerje z evrov skoraj okroglih 1 proti 1000, kar močno olajša preračunavanje cen, saj vsem zneskom preprosto odbijemo tri ničle in dobimo (približno) ceno v evrih. Toda pripravite se na manjši šok, saj so skoraj vse cene, izjema je gorivo, nekoliko višje kot v Sloveniji. Slednje še posebej velja za obedovanje v restavracijah, kjer vas bo kosilo mimogrede prišlo med 20 in 40 evri po osebi, lahko tudi več. Domača kulinarika sicer ne ponuja presežkov, a jo zato rešujejo kuhinje drugih južnoameriških držav – turisti iz Mehike in Peruja so mi v šali namignili, da Čilenci sploh ne znajo uporabljati vseh začimb, ki jih imajo na voljo …
Z letalom (iz Ljubljane)
Kako sem potoval do Čila, kakšno povezavo sem ubral? V bistvu za Slovence najbolj udobno. Z Brnika in z zgolj enim prestopom, in sicer v Parizu. Potoval sem s ponudnikom Air France, ki je francosko prestolnico povezal s čilsko in tako veliko letalo iz Pariza v Santiago de Chile poleti skoraj vsak dan, kar močno olajša datumsko načrtovanje potovanj, če ste vezani na točno določene datume. In ker je drugi polet s povsem novim in nadvse udobnim letalom Air France Airbus A350 dolg skoraj 14 ur, vsem, tistim z dolgimi nogami pa še posebej, priporočam vsaj nakup karte v t. i. Premium razredu, kjer so potniki deležni udobnejših sedežev in več prostora za noge kot v najcenejšem ekonomskem razredu. Cene kart so sezoni primerne, pripravite se na štirimestno številko v evrih, a sem se s tem hitro sprijaznil. Bi šlo ceneje? Bi, iz Benetk ali Dunaja bi lahko navidezno prihranil kakšnega stotaka, ampak čim vračunam še stroške poti in parkiranja na omenjenih letališčih, bi se morebitni prihranek hitro razblinil. Tako pa je zmagalo udobje.
Kakorkoli, potovanje v Čile močno priporočam vsem, ki se zavedajo lepot Slovenije, a bi zimski letni čas brez pomisleka zamenjali za poletnega.
