Najprej sva razčistila trditev, da je sladkorna bolezen neozdravljiva, potem pa je pojasnil, kako se znanost trudi – in še kar dobro ji uspeva –, da ljudje z njo lahko živijo kakovostno življenje. Profesor dr. Tadej Battelino je prijeten in izjemno luciden sogovornik, pediater endokrinolog, znanstvenik in predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike v Ljubljani.
Nekoč ste mi dejali, da kdor trdi, da je sladkorna bolezen ozdravljiva, laže.
Sladkorna bolezen tipa 1 za zdaj ni ozdravljiva. Vemo, da je avtoimunski proces, lastni obrambni mehanizem telesa se po neki pomoti odloči in uniči beta celice, celice, ki v trebušni slinavki izločajo inzulin. Torej, kdor trdi, da je ta bolezen ozdravljiva, laže. Imamo pa »tleče« oblike sladkorne bolezni tipa 1, pri katerih imajo ljudje zagone in obdobja, ko so tako rekoč brez nje. Podobno kot denimo pri revmatoidnem artritisu. To ne pomeni, da so brez bolezni, temveč imajo obliko LADA (iz angleškega izraza latent autoimmune diabetes in adults), torej tlečo avtoimunsko bolezen, ki ima sama od sebe tak naravni potek. Izkoriščanje te vrste sladkorne bolezni za namen, da nekdo reče, da je ozdravel, je laž: ne znamo je pozdraviti. Se pa tudi v tem delu ogromno raziskuje. Predvsem v okviru evropskega projekta INNODIA, ki je v EU verjetno največji do zdaj. Vključuje tako sledenje, zbiranje podatkov in vzorcev ter analizo vzorcev z željo, da bi razumeli procese, ki se dogajajo, kot tudi klinične raziskave, ki preizkušajo učinkovine, ki bodo morda zmanjšale to avtoimunsko dogajanje ter s tem odložile ali olajšale potek bolezni.
Kar zadeva sladkorno bolezen tipa 2, pa je v začetnem delu, ko ljudje še imajo lastni inzulin, lahko povsem ozdravljiva. Če smo dovolj telesno dejavni, shujšamo, se lahko zgodi, da sladkor pade v normalno območje in ne potrebujemo zdravil.
In je sladkorna bolezen tipa 2 do neke meje reverzibilna?
To je dejstvo. Verjetno se pozneje ponovi, ampak vsaj v nekem trenutku lahko rečemo tako. Če je dovolj zgodaj, da še ni prišlo do propada beta celic – tudi pri tipu 2 se sčasoma to zgodi –, če so torej še aktivne, z zdravim življenjskim slogom, ki vključuje telesno dejavnost, lahko pozdravimo to bolezen.
Sladkorno bolezen tipa 2 je treba ločiti od sladkorne bolezni tipa 1: prav zaradi različnih oblik je veliko zmede med ljudmi in s tem tudi priložnosti za laži.
Do katerega obsega, razsežnosti je patologija sladkorne bolezni v beta celici in do katerega v imunskem sistemu? Bomo morali še veliko proučevati, da bomo to razumeli?
Tisti, ki bo odgovoril na to vprašanje, bo skoraj gotovo dobil Nobelovo nagrado. Ta hip tega ne vemo. Razmišlja se, da je nujna sprememba v beta celici, ki potem sproži avtoimunski proces, možno pa tudi, da ne. Menim, da se je večina strokovnjakov na podlagi trenutnih podatkov odločila, da se vendarle najprej nekaj zgodi v beta celici. Hkrati je treba priznati, da je možno tudi, da se nekaj zgodi v imunskem sistemu, ki zato pomotoma napade beta celice. To je ključno vprašanje.
S tem vprašanjem se ukvarja raziskovalni program INNODIA, ki ste ga že omenili. Na katera vprašanja želi INNODIA še odgovoriti, poleg razumevanja te bolezni?
INNODIA se je začela kot evropski projekt v okviru IMI, v partnerstvu med evropsko komisijo, različnimi fundacijami in tudi nekaterimi korporacijami. Cilj projekta je, da se iz čim več smeri poskušata ugotoviti vzrok in potek nastajanja sladkorne bolezni tipa 1. Temu je sledila INNODIA Harvest, nadgradnja, ki vključuje tudi enotni protokol kliničnih raziskav, kar je izjemno zanimivo. Gre namreč za platformo, ki bo k poskusu preprečevanja sladkorne bolezni tipa 1 pristopila tako, da bodo raziskave med seboj primerljive in seveda tudi izidi. To je sicer novo, a smo posnemali raziskave v onkologiji, kjer to že dolgo počnejo in so z raziskovalnimi enotami veliko bolj uspešni. Trenutno v EU potekajo štiri interventne raziskave, v katere so vključeni tudi otroci. V Sloveniji imamo možnosti sodelovati pri treh, eno pa je komisija za medicinsko etiko začasno ustavila.
Tehnologija v zdravljenju sladkorne bolezni izjemno hitro napreduje. Komaj dobri dve leti je od prihoda najnovejše tehnologije inzulinskih črpalk, pa so že nove, v rabi so senzorji za neprekinjeno merjenje sladkorja v krvi. Kaj v življenje osebe s sladkorno boleznijo prinašajo vsi ti tehnološki dosežki?
Trenutni sistem napredne hibridne zaprte zanke, ki smo ga testirali v klinični raziskavi, ki so jo tudi v Sloveniji plačali ameriški davkoplačevalci prek National Institutes of Health, uporabljamo rutinsko. Mislim, da je prav, da povem, da v Sloveniji uporabo tega sistema v celoti financira obvezno zdravstveno zavarovanje, kar je dober znak za našo državo. Sistem je presenetljivo učinkovit. Analiza prvih štiri tisoč rutinskih uporabnikov doma, zunaj raziskav, v običajnem življenju, je pokazala, da uporabniki v povprečju preživijo več kot 70 odstotkov časa v ciljnem območju (time-in-range, TIR; Vrednost TIR je delež časa v izbranem obdobju, ko je bila raven glukoze v krvi v želenem/ciljnem območju, op. a.). To je več, kot smo postavili za cilj. Ljudje povedo, da je zmanjšana tudi teža bolezni, kar je morda eden izmed naših najpomembnejših ciljev. Dolgo smo morali čakati na tak preskok v tehnologiji. Tudi prejšnji sistemi so nekoliko olajšali življenje s sladkorno boleznijo, a ne do te meje.
Kaj še prihaja?
Prihaja področje, ki je po svoje zanimivo, po svoje pa strašljivo za nekatere ljudi na svetu. Sistemi, ki jih nosimo – denimo pametni telefon –, nam sledijo, kaj počnemo. Napredni hibridni sistemi še vedno delujejo na podlagi tega, da človek s sladkorno boleznijo sam dodaja inzulin za zajtrk, kosilo in večerjo. Pametni telefon pa lahko natančno ve, kdaj kaj ješ, saj ima večina ljudi neki ustaljen ritem. Ti podatki se lahko uporabijo: če se boš približeval restavraciji s hitro hrano, bo to pametni telefon zaznal prek GPS in ti bo pravočasno dal bolusni odmerek. Ideja o popolni avtomatizaciji sledenja je denimo v ZDA zelo priljubljena in sprejeta, medtem ko so v Evropi ljudje do tega bolj zadržani. Zanimivo je spremljati, kam bo tehnologija avtomatičnega sledenja navad šla in kako se bodo ljudje z njo soočili. Ti sistemi bodo lahko pomagali, hkrati pa o posamezniku tudi veliko vedeli.
Razvijajo se tudi manjši, pametnejši, celo vgradljivi senzorji. Obljubljajo senzor, ki bo vgradljiv za dobo 10 let, to so skoraj nepredstavljive stvari. Zelo verjetno bo človek prihodnosti imeli na ali v sebi številne monitorje za različne kronične bolezni. Že danes veliko ljudi nosi ure, ki spremljajo vitalne funkcije in pazijo na naše zdravje.
Strani te izdaje so polne optimističnih zgodb življenja s sladkorno boleznijo tipa 1, čeprav ni vedno tako. S čim se mora spoprijeti mlad človek s sladkorno boleznijo morda že v svoji zgodnji mladosti?
Mladi ljudje z boleznijo ali brez morajo sezidati svojo samopodobo, najti morajo svoje mesto med drugimi ljudmi. To je za mladega človeka predvsem v obdobju adolescence najpomembnejša naloga. Tako je naravno. Vsak lahko mirno reče, da smo v tem obdobju vsi imeli težave najti samega sebe, sprejeti samega sebe, svoje starše, sprejeti prednosti in pomanjkljivosti življenja. Ko vse to pospremi še dodatna teža, je za mladega človeka – ki po naravi nima najbolj rad reda, ga pa neka neozdravljiva bolezen vsaj delno zahteva – to težava. Splošna življenjska odločitev je, ali tako omejitev, težo sprejme negativno ali pozitivno.
Glavna naloga vseh tistih, ki se ukvarjamo z osebami s sladkorno boleznijo, je prenos pozitivnega mišljenja in pogleda na ljudi, ki imajo v nekem obdobju upravičeno več težav kot večina drugih. Če predstaviš pozitivni pogled na to – nekaj dela je, vendar gre. Življenje je kljub temu lahko lepo, zvezde prav tako svetijo, ljudje te imajo prav tako lahko radi in te spoštujejo.
Kaj se lahko zdravi ljudje naučimo od oseb s sladkorno boleznijo? Nekateri so nam lahko resnično za zgled!
Zgled so ljudje, ki lahko v določenih obdobjih življenja sprejmejo to življenje in ga obrnejo na pozitivno. Velja tako za otroke kot za starostnike. Da otrok sprejme dodatno težo bolezni, čeprav je niti ne razume dobro, če se mu uspe še dvigniti nad vse to, je res lahko za zgled. Predvsem je zgled za nas, zdravnike, ki se s tem ukvarjamo, ter seveda tudi vsem preostalim, ki se spopadajo s kroničnimi boleznimi. Pomembno je povedati, da bi moral biti človek, ki uspe dobro živeti in uspeti z neko neozdravljivo boleznijo, zgled za vse nas.
Preberite več zanimivih vsebin
v novi digitalni prilogi 'Sladko življenje',
brezplačno.
