Dedni rak prostate je najnevarnejši

Rak prostate v zgodnjem stadiju nima posebej izraženih simptomov, zato zdravniki priporočajo redno testiranje vrednosti PSA, na katero napotujejo splošni zdravniki. Testiranje priporočajo vsem moškim nad 50. letom starosti, posebej pa tistim, pri katerih je rak prostate prisoten v družini. Prvi znaki, ki jim kaže posvečati večjo pozornost, so pogosto uriniranje, šibek curek, kri v urinu, težave z erekcijo in boleče uriniranje.

PSA (za prostato specifični antigen) je beljakovina, ki je v krvi prisotna v majhni količini. Ob povečani prostati (vnetje, tumor) ta začne v kri izločati več PSA, kar izmerijo v laboratoriju kot povišano vrednost. Visoke vrednosti PSA ne pomenijo nujno, da gre za tumor, saj so lahko, kot navajajo v diagnostičnem laboratoriju, posledica vnetja prostate (prostatitis), mehanskih vplivov (masaža, rektalni pregled), vplivov zdravil, infarkta prostate ali benignega povečanja prostate.

»Pri raku prostate je izjemno pomemben dejavnik dednost, zato so ob morebitnem pojavu raka v družini priporočena testiranja že pred 50. letom starosti. Dedni rak prostate je pogosto visoko invaziven, zato je zelo pomembno, da se odkrije v zgodnjem stadiju,« poudarja Ivan Parać, specialist urolog z Urološkega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec.

Organiziranih presejalnih programov za raka prostate v Sloveniji in Evropi ne opravljajo. »Presejalnih programov Evropsko združenje urologov ni svetovalo, ker je bilo s presejanjem ugotovljeno premajhno število raka prostate in tako niso upravičili finančnega vložka.«

Simptomi in diagnostika

Simptomov v zgodnjem stadiju bolezni večinoma ni, šele v poznih fazah se pojavijo zaostanki uriniranja, kri v urinu, bolečine v presredku. »Najpomembnejši kazalnik v zgodnji fazi, ki ga povezujemo z nastankom raka prostate, je nenadna erektilna disfunkcija. Čeprav se moški o tej temi neradi pogovarjajo, je na vsakem urološkem pregledu vedno prisotno vprašanje glede stanja z erekcijami.« Naslednji najpogostejši vzrok napotitve k specialistu so težave z odvajanjem vode.

Pri kliničnem pregledu najprej opravijo digitorektalni pregled oziroma tipanje prostate. »Ob trši prostati oziroma sumu na pojav raka se odločimo za transrektalno ultrazvočno preiskavo z biopsijo prostate v lokalni anesteziji. Tako se skozi danko z ultrazvokom vzamejo vzorci prostate, ki jih nato analizirajo patologi,« pojasnjuje Parać.

Ob potrditvi diagnoze raka prostate se glede na to, ali gre za nizko, srednje oziroma visoko tvegano obliko, odločijo za nadaljnje zdravljenje. »Bolnike z majhnim tveganjem ponovitve bolezni spremljamo, to je tako imenovano pričakujoče čakanje, da ugotovimo, v katero smer bi se bolezen lahko razvila,« pravi dr. Parać.

Zdravljenje

»V nižjih stadijih je rak prostate izjemno redko lahko smrtonosna bolezen. Pri srednje tveganih izvajamo izključno laparoskopske operacije, kar je minimalno invazivna metoda,« pojasnjuje dr. Parać.

Laparoskopske operacije prostate potekajo tako, da se skozi luknjice na trebušni steni odstrani prostata. »Bolniki po takšnem posegu bolnišnico zapustijo že po tednu dni, večinoma brez urinskega katetra, zato so z nekaterimi minimalnimi omejitvami zmožni normalnega življenja.«

V povprečju gre za večinoma nizko ali srednje tveganje pojava bolezni. »Pri visokem tveganju ponovitve bolezni pa se na uroloških konzilijih dogovarjamo z onkologi oziroma Onkološkim inštitutom v Ljubljani. Urologi začnemo hormonsko terapijo, večinoma s tabletami ali injekcijami, ki jih apliciramo na mesec, tri mesece ali pol leta. Te terapije izvajamo v naših ambulantah. Okoli deset odstotkov bolnikov pa potrebuje dodatno onkološko zdravljenje.

Takšnim bolnikom so na voljo hormonska terapija, obsevanje ali kemoterapija. Če se glede na vse dejavnike odločimo, da je bolnik primeren kandidat za paliativno zdravljenje, ga napotimo na onkološko zdravljenje. Tu gre večinoma za starejše bolnike, pri katerih je rak odkrit v poznem stadiju,« pojasnjuje Parać.

Ozdravljene bolnike na urološkem oddelku spremljajo še deset let po pojavu bolezni oziroma po operativnem posegu. V prvem letu pogosto kontrolirajo vrednosti PSA, ki lahko nakazujejo ponovitev ali napredovanje bolezni.

Čakalne dobe za obravnave

»Pri diagnosticiranju in zdravljenju raka ves čas sledimo novostim na področju medicine. Slovenija je v tem pogledu med visoko razvitimi državami, ravnamo se po smernicah Evropskega urološkega združenja. Srečujemo se vsako leto na kongresih. Vsi evropski urologi ravnamo ali pa bi morali ravnati enako. Pojavljajo se nove terapije, novi tehnični pripomočki pri operacijah, sledimo vsem smernicam na tem področju,« pravi dr. Parać.

V Sloveniji so tudi za bolnike z rakom prostate dolge čakalne dobe. »Čeprav na vseh področjih primanjkuje kadra, smo na našem oddelku, kar zadeva čakalne dobe, najuspešnejši v Sloveniji. K nam prihajajo bolniki iz Slovenije pa tudi iz tujine, tudi zato, ker so pri nas čakalne dobe najkrajše. Na dan nam uspe opraviti več operacij. Približno mesec ali dva po postavitvi diagnoze so pri nas bolniki na vrsti za operativne posege,« pojasnjuje dr. Parać.

Bolnike in njihove svojce, ki jih prizadenejo tovrstne bolezni, najbolj pomirjajo pogovor in pojasnila strokovnjakov. Zaradi splošnega pomanjkanja kadrov na tem področju je posebna psihološka podpora bolnikom oziroma svojcem na voljo bolj redko. Medicinske sestre in zdravniki na urološkem oddelku pojasnijo potek zdravljenja, možne zaplete, prilagoditve, s katerimi se spoprijemajo bolniki pri vsakdanjem življenju. »Ko diagnosticiramo raka prostate in se odločimo za operativni poseg, se z bolnikom posvetujemo, mu razložimo, kako poteka postopek, kako dolgo traja hospitalizacija. Medicinske sestre in zdravniki se trudimo, da pomagamo po najboljših močeh z vsemi informacijami in svetovanji.«

Zapleti

Med najpogostejšimi zapleti po operacijah se pojavlja erektilna disfunkcija. »Obstajajo metode, s katerimi ohranjamo živce in žile, ki so odgovorni za erekcijo po operaciji. To pride v poštev samo za določene bolnike z nizkim gradusom bolezni. Druga najpogostejša težava po operaciji je uhajanje vode, večina bolnikov ima po operaciji nekaj časa stresno inkontinenco. Z vajami ali rehabilitacijami v zdravilišču se to lahko izboljša in odpravi. Bolnikov, ki jim trajno uhaja voda, je izjemno malo, saj kot ugotavljamo na pregledih, se stanje že po nekaj mesecih izboljša.«