Miran Varga
Gvadelup (francosko Guadeloupe) je zanimiv otok v vzhodnem Karibskem morju. Njegova odlična »lastnost« je predvsem, da sodi pod Francijo in je njena čezmorska upravna enota (departma) ter hkrati regija. Kot del Francije pa je tudi del Evropske unije. Kar je za evropske turiste v času pandemije (pa tudi prej in po njej) zelo prikladno, saj pomeni, da se na Gvadelup lahko odpravite zgolj z osebno izkaznico, prav tako so na otoku vse cene v evrih, pa tudi telefonirate tako, kot bi bili v EU.
Letalske povezave prek Pariza
Kako boste do Gvadelupa prišli, je stvar iznajdljivosti, vsekakor pa boste tja leteli. No, alternativa je še obisk s križarko, če pridete z »ameriške strani«. Čeprav majhno otoško letališče premore dobrih 20 povezav v svet, so za Slovence bržkone najbolj zanimive povezave prek Pariza, saj je otok odlično povezan s francosko prestolnico, kamor v turističnem delu sezone Air France leti praktično vsak dan in to celo z obeh pariških letališč (Charles de Gaulle in Orly). Le še ustrezno povezavo iz Ljubljane, Benetk ali Zagreba morate najti.
Sam sem izbral Benetke zaradi cenovno dostopnejše letalske karte in kratkih postankov med prestopom, kar je upravičilo vožnjo do Benetk (in tamkajšnje parkiranje). Če boste imeli srečno roko z letalskimi kartami, računajte na dobrega tisočaka za dve karti s prtljago, sicer pa dodajte še kakega stotaka ali dva.
Narava, narava in še enkrat narava
Gvadelup je pravzaprav arhipelag, sestavljen iz sedmih otokov, vključno z Grande-Terre s turkiznimi lagunami in Basse-Terre, z bujno in barvito naravo, ter Marie-Galante, Les Saintes, La Désirade in drugimi, ki jih obiščete z ladjico, a so bolj kot ne »turistične pasti«, čeprav so vsak zase zelo lepi. Že bežen pogled na zemljevid vam da vedeti, zakaj se je otoka prijel vzdevek metulj, saj njegova oblika spominja na par razprostrtih metuljevih kril, ki jih v Atlantskem oceanu zarisujeta dva ključna sestavna dela Grande-Terre na zahodni oziroma južni strani, ter Basse-Terre na severni in vzhodni strani.
Zgodovina in kulturna dediščina otoka sta zelo zaznamovani s suženjstvom, od Spartacusa do Malcolma X, o čemer vas podrobneje poduči muzej suženjstva v glavnem mestu Pointe-à-Pitre. Tudi zato je obisk nasadov kakava, vanilije, sladkornega trsa in banan, ki pričajo o burni preteklosti Karibov, še bolj slikovit.
Osrednji del otoka je nacionalni park, kjer sva s partnerico preživela precej časa, saj naju je navduševalo potepanje po pravcati džungli. Skozi tropski gozd sva se prebijala do dih jemajočih slapov in se nagradila s kopanjem v gorskih rekah in njihovih tolmunih. Ta ritual sva kombinirala z občasnim poležavanjem na dolgih plažah s črnim, belim ali oker peskom, ki v času najinega obiska (prvomajski prazniki) začuda niso bile pretirano obiskane.
Navduševal sem se nad kozami, mački in piščančki, ki so se zdeli kot nekakšni redarji manj obljudenih plaž, in se hkrati čudil nad dejstvom, da v tropskem gozdu z izjemo ene kače in več ptic nisem opazil nobene divje živali – kot bi bile vse ujete v sicer fantastično urejenem živalskem vrtu, katerega krožni ogled predvideva tudi (vsaj) polurno hojo po visečih mostovih, ki povezujejo krošnje visokih dreves.
Pokrajina je na trenutke kot iz razglednic, precej umazane majhne vasice pa zaznamujejo ribiški čolni z mrežami, rastline in eksotično sadje – ki jih domačini tudi prodajajo na vsakem koraku. Gvadelup premore par zalivov, kjer bodo ljubitelji potapljanja in deskanja našli nekaj zase, sicer pa so za kopanje bolj primerne plaže »v zavetju«, saj Atlantski ocean s svojimi valovi daje vedeti, da z njim ni šale.
Piko na i otoku da aktivni vulkan La Soufrière. Ta se dviga nad otočjem (nadmorska višina je 1.467 metrov) in ima celo svojo vremensko postajo, saj je večji del leta zavit v oblak, zato se velja na vzpon temeljito pripraviti – v skoraj vsakem primeru boste mokri, spust v »žrelo« vulkana pa je mogoč le v manjših skupinah z lokalnimi vodiči.
Avto in navigacija sta nuj(n)a
Na javni prevoz na Gvadelupu se ne gre zanašati, obstaja že, a je redek. Tudi s kolesi razdalj ne boste premagovali, saj si je kolo mogoče izposoditi le v mestu. Prav tako je težko najti izposojevalnico skuterjev, saj celotna turistično-prometna ureditev temelji na najemu avtomobilov. Te ponuja več kot ducat ponudnikov, zato avtomobila na otoku ni težko najeti, so pa cene vse prej kot nizke, kar je tudi posledica pandemije. Mimogrede: za tedenski najem avtomobila in njegovo zavarovanje boste odšteli toliko, kot ste odšteli za letalsko karto. Še praktičen namig domačinov – ne zanašajte se na Google zemljevide, temveč raje uporabite aplikacijo Waze.
Kulinarika – kaj je to?
Največje razočaranje tokratnega čezmorskega potovanja je bila hrana. Pokušanje kreolskih prekomorskih jedi, rib, školjk, morskih sadežev, začimb, banan in drugega eksotičnega sadja, preprosto ni postreglo z eksplozijo okusov, ki jo navadno s partnerico najdeva na dopustu, saj namenoma obiščeva tudi najbolje ocenjene lokalne restavracije. Hrana v teh je zasoljeno draga, kar tudi sicer odraža lokalno gostinsko ponudbo – cene so znatno višje kot v Sloveniji, poleg tega pa v jedeh, ki niso morskega porekla, prevladuje piščanec in nekaj začimb. Ob kozarcu domačega punča gre vse skupaj nekoliko lažje po grlu.
Pravzaprav je Gvadelup znan po rumu. Po t. i. poteh ruma se je mogoče odpraviti skozi vse leto in v lokalnih destilarnah odkrivati različne vrste rumov, uživati v degustacijah na njihovih posestvih in se celo učiti priprave ruma. Večina destilarn je zgledno urejenih, celo zelo trendovske so, saj skoraj vse po vrsti poleg velikega števila »začinjenih« rumov ponujajo tudi rum, ki po okusu spominja na viski.
(Na)učite se francosko
Na trenutke se boste počutili, kot bi bili v Franciji, zato toplo priporočam učenje vsaj osnovnih fraz glede usmeritev, strani neba, jedi in pijač ter številk, saj bo tako vaše sporazumevanje z domačini precej poenostavljeno. Lahko pa si, vsaj v bolj urbanih okoljih, pomagate tako kot najin gostitelj – s pomočnikom na pametnem telefonu in strojnim prevajanjem, ki je vsak dan poskrbelo za kakšno salvo smeha.
