Ko se zaradi moje zgodbe drugemu zasvetijo oči

Čeprav živi le z enim pljučnim krilom, vsak dan prehodi več kilometrov, se povzpne na Šmarno goro, hodi na izlete po Sloveniji, brez večjih težav je prebolel tudi korono.​ Prav nič zadihano se pogovarja več kot uro in z veseljem deli svojo zgodbo, saj si želi pomagati tudi drugim, ki so se znašli v podobnem položaju. Ker ve, da lahko bolnik najbolje razume drugega bolnika, je že nekaj let aktiven prostovoljec pri Društvu onkoloških bolnikov Slovenije.

Leto dni do bronhoskopije in CT

Rak pljuč je med najpogostejšimi rakavimi obolenji, znaki pa sprva niso tako očitni, saj se lahko za kašljem, občutkom težkega dihanja ali hripavostjo skriva marsikaj. Številne zaskrbijo šele izkašljevanje krvi, težko požiranje, bolečina v prsi, vratu ali ramah. Pri Faiku Ajdaroviću se je zgodba začela na začetku leta 2007. »Nisem imel posebnih težav, opazil sem le gnojni izmeček. Pomislil sem, da je to posledica dolgoletnega kajenja, čeprav takrat že dve leti nisem kadil. Nekoč pa se mi je zazdelo, da je bilo v izmečku tudi nekaj krvi. Ker sem v priročniku prebral, da je to lahko simptom hujše bolezni, sem takoj obiskal družinsko zdravnico, ki me je napotila k pulmologu,« pripoveduje Ajdarović. Pulmolog je domneval, da gre za bronhitis, mu predpisal antibiotike in vnovični pregled čez pol leta. Ker je imel maja še težave, je šel znova na pregled, a ostalo je pri isti terapiji: antibiotiki in kontrola čez šest mesecev. Pri pulmologu je bil še decembra in januarja, vsakokrat je dobil recept za antibiotike. Februarja se je pulmolog odločil za bronhoskopijo na Kliniki Golnik. »Ko sem prišel na Golnik, sem imel natančne preiskave, tako bronhoskopijo kot CT pljuč. Naslednji dan sem dobil izvide biopsije, ki so bili pozitivni. Pulmolog mi je razložil, da če bo možno, ker pri pljučnem raku ni vedno mogoče, me čakata operacija in odstranitev režnja. Potem pa so prišli izvidi CT, ki so pokazali raka stadija III in metastaze na bezgavkah, zato se je zdravljenje spremenilo. Najprej kemoterapija, nato morda operacija.« Pred 15 leti še ni bilo toliko možnosti zdravljenja raka pljuč kot danes, vendar si je Ajdarović ob diagnozi vseeno oddahnil.

Sprehod po hodniku že tretji dan po operaciji

Zdravljenje pljučnega raka stadija III je za bolnike naporno, tako fizično kot psihično. Tudi zanj je bil čas šestih ciklusov kemoterapije zelo težko obdobje. Takrat še niso bila na voljo zdravila, ki bi blažila stranske učinke terapije. »Pri tretjem ciklusu sem se zelo slabo počutil, slabost, bruhanje, nespečnost, zdravilo je teklo neprenehoma devet ur. Po kemoterapiji se mora telo okrepiti, oslabljen je tudi imunski sistem. Takrat mi je bila v veliko oporo družina. Žena, ki me je vsak dan pripeljala, sinova, ki sta na spletu raziskovala bolezen in mi povedala, da če bo možna operacija, imam večjo možnost preživetja.« Tri tedne po kemoterapiji se je kirurg mag. dr. Marko Bitenc na Kliniki Golnik odločil, da je telo pripravljeno za operacijo. Ko so ga po operaciji prebudili, ni imel težav z dihanjem, le izkašljati se ni mogel. »Namesto režnja so mi sicer odstranili celo levo pljučno krilo, a operacija je bila uspešna. Dr. Bitenc mi je rekel, da je naredil svoje, zdaj pa je večji del na meni. Tega takrat nisem razumel …« O medicinskem osebju ima Ajdarović same prijazne besede, še posebej je hvaležen medicinskim tehnikom, ki so zanj skrbeli na intenzivni negi. »Da sem si opomogel, se lahko zahvalim le zdravstvenemu osebju. Drugi dan po operaciji je prišla fizioterapevtka in me posedla. Tretji dan pa sem že moral na sprehod po bolnišničnem hodniku.« Številni drugi bolniki, s katerimi si je delil sobo, so že pokojni, nekateri so bili operirani, drugi ne, večina jih je bila kadilcev, vsi pa ne. »Zdravniki niso vedno zgovorni, a če vprašaš, ti odgovorijo. Ko sem enega vprašal, zakaj sem zbolel, je rekel, da je najpogostejši vzrok res kajenje, in kadil sem veliko in dolga leta, a v službi sem bil izpostavljen tudi kemikalijam, ki so registrirane kot rakotvorne, in dva mlajša sodelavca sta tudi zbolela za pljučnim rakom in žal umrla. Tu sta še stres in način življenja zaradi dela v turnusu. Bolezen je skupek vsega, vendar vsem, ki kadijo, svetujem, naj nehajo. Nehati kaditi je zelo težko, to dobro vem, a je vredno.«

Če ne poskrbiš zase, si egoist

Po zdravljenju je vrnitev v staro življenje vse prej kot preprosta. Tudi za Ajdarovića je bilo nekaj izzivov, a z močno voljo mu je uspelo. »Ker nisem vedel, koliko sem zmožen prehoditi, sem šel najprej peš na kratek sprehod, potem pa kmalu do ZD Medvode, kar je skoraj dva kilometra. Šel sem počasi, ampak sem prispel na cilj.« Družinska zdravnica ga je ves čas spodbujala, da bi bolezen sprejel in z njo kakovostno živel. »Kar naravnost mi je rekla, da če ne bom poskrbel zase, sem egoist, ker bom postal breme za družino. Vedno pa je dodala, da je življenje moje, ona mi lahko svetuje, odločiti pa se moram sam.« Prve dve leti je hodil na preglede vsake tri mesece, nato vsakega pol leta in zdaj vsako leto. Na tri leta mu naredijo tudi CT prsnega koša. Ko je minilo prvih pet let po operaciji, mu je kirurg čestital ob »drugem rojstnem dnevu«, saj večina bolnikov umre v prvih letih po operaciji. »Še danes me pulmologi sprašujejo, kako je mogoče, da je od operacije minilo že toliko let. Ne vem, kako mi je uspelo. Me je pa bolezen spametovala, nisem se več vrnil v službo, ne kadim in živim bolj zdravo. Kadar je le mogoče, prehodim vsaj sedem kilometrov na dan.«

Prijetno je v družbi, ki te razume

Tako kot drugi onkološki bolniki se tudi Ajdarović po zdravljenju ni mogel izogniti strahovom in je ob vsaki bolečini posumil, da bi se lahko bolezen vrnila. Žal je nekaj mesecev po njegovi operaciji za rakom zbolela še njegova žena in bolezen je bila usodna. Njena smrt ga je zelo prizadela, dolgo časa je bil v agoniji in se počutil krivega, ker je med njegovim zdravljenjem predano skrbela zanj in pozabila nase. »Zelo sem bil žalosten. Nisem sicer nehal skrbeti zase, ampak žalosti ne moreš izbrisati. Vstaneš s to mislijo in z njo greš spat, ne glede na to, da imaš ves dan opravke, je misel prisotna.« Pozneje se je pogovoril s strokovnjaki, tudi s psihoonkologinjo prim. Marijo Vegelj Pirc, ki ga je pomirila, ko mu je razložila, da se rak kuha dalj časa in nekaj stresnih mesecev ne more biti edini razlog. Šele ko je sedem let po operaciji našel Društvo onkoloških bolnikov Slovenije (DOBS), se je začel počutiti bolje. Z njimi se je odpravil na izlet na Primorsko in spoznal čudovite ljudi, s katerimi se lahko pogovarja o vsem, tudi o bolezni.

Zelo rad se udeležuje izletov po Sloveniji, ki jih organizira DOBS, raziskujejo mesta, spomladi se bodo povzpeli na Kokoško, poleti gredo na morje, zelo rad obiskuje Klub ljubiteljev knjige vsako zadnjo sredo v mesecu. »Že prej sem rad bral, zdaj pa se lahko o prebrani knjigi še pogovarjam, kar mi veliko pomeni. Beremo različne knjige, romane, biografije, družbenokritično literaturo, denimo turško pisateljico Elif Shafak, pa Grenko morje, ki je roman o aleksandrinkah …« Najraje pa Ajdarović pomaga na dogodkih, ki jih organizira DOBS za bolnike in svojce. »Srečen in zadovoljen sem, če lahko s svojo zgodbo drugega bolnika motiviram in opazim, kako se mu od upanja oči zasvetijo.«