Nove metode zdravljenja vlivajo optimizem

»To lahko pripišemo napredku na več ravneh, boljši, natančnejši diagnostiki, manj agresivni kirurgiji, natančnejši radioterapiji, usmerjenemu obsevanju. Tudi sistemsko zdravljenje se je izboljšalo z bolj bolniku prilagojenim (personaliziranim) zdravljenjem. Bolj ko je pristop personaliziran, boljši je učinek in manj je sopojavov,« pojasnjuje mag. Mojca Unk, specialistka onkologinja z Onkološkega inštituta Ljubljana. 

Rak pljuč že dolgo ni več ena bolezen, razvoj biologije tumorja in napredek pri sistemskem zdravljenju sta pokazala vso patološko heterogenost tega raka. »Raka pljuč ne delimo več le na drobnoceličnega in nedrobnoceličnega, ampak gre za skupino različnih rakov pljuč z različnim potekom bolezni, ki jih predvsem sistemsko seveda tudi različno zdravimo,« pojasnjuje mag. Mojca Unk. 

Tudi onesnaženo okolje veliko tveganje za nastanek raka

Glavni vzrok za nastanek pljučnega raka je brez dvoma kajenje. Do 85 odstotkov vseh, ki zbolijo za rakom pljuč, je kadilcev. Aktivno kajenje poveča verjetnost za nastanek pljučnega raka do 30-krat. Tveganje se povečuje s številom pokajenih cigaret in z leti kajenja. Pri tistih, ki začnejo kaditi mladi, obstaja večja verjetnost, da bodo zboleli. Tudi po opustitvi kajenja je tveganje ‒ ki se z leti od opustitve sicer zmanjšuje ‒ za pojav raka na pljučih večje kot pri nekadilcih. 

Pogosta dejavnika za nastanek pljučnega raka sta tudi izpostavljenost škodljivim snovem ter delo in bivanje v onesnaženem okolju. Kombinacija kajenja in izpostavljenosti strupenim snovem, denimo azbestu, tveganje za nastanek bolezni občutno poveča. Možni dejavniki za raka pljuč so tudi genetski vzroki. 

Tudi skeletna bolečina je lahko znak za pljučnega raka  

Težave, ki so lahko zgodnji znaki pljučnega raka, so večinoma nespecifične, saj se lahko pojavijo tudi pri drugih boleznih. Najznačilnejše so težave s pljuči, vendar to ni nujno. »Rak pljuč se lahko zelo skriva, večkrat za zelo različnimi težavami in simptomi. Pojavijo se denimo težave na dihalih, torej pri izvoru mesta bolezni, kašelj se lahko pojavi na novo ali pa se spremeni, pojavijo se izmeček s krvjo, kratka sapa in zadihanost ob minimalnih naporih. Med pogostimi nespecifičnimi simptomi sta tudi hujšanje in splošna oslabelost. Ob postavitvi diagnoze se je rak pljuč lahko že tako razširil po telesu, da se pojavijo spremembe, povezane s prizadetostjo drugih organov, denimo bolečine v skeletu ob razsoju bolezni v kosti. Velikokrat nas odkritje možganskih zasevkov napoti k iskanju raka pljuč,« pojasnjuje mag. Mojca Unk.

Pomembna je natančna diagnostika

Kadar posameznik ob pojavu omenjenih težav posumi na bolezen, je nujno čim prej obiskati osebnega zdravnika. Ta ga bo napotil na ustrezne diagnostične preiskave, ki jih vodi pulmolog. Najprej bo opravil rentgensko slikanje pljuč, ki je dostopna in enostavna preiskava. »Osnovne preiskave so slikovne, med njimi slikanje prsnega koša, glave in trebuha z računalniško tomografijo (CT). Če na teh preiskavah dokažemo zgodnji stadij ali lokalno napredovali stadij bolezni, opravimo še preiskavo s PET-CT (pozitronska emisijska tomografija). Če je bolezen že razširjena, ta ni potrebna. Za potrditev bolezni potrebujemo vzorec tkiva, pridobljenega iz primarnega tumorja ali iz zasevka, ki nam nato postavi končno diagnozo o vrsti raka pljuč.«

Od začetka diagnostike do začetka zdravljenja naj bi v povprečju minilo okoli štiri tedne, pojasnjuje Unkova. »Mnogo bolnikov potrebuje tudi preiskave PET-CT. Čakalna doba za to preiskavo se v Sloveniji zadnje čase sicer nekoliko skrajšuje, vendar je še vedno predolga. Prav preiskava s PET-CT pa je pri diagnostiki odločilna za številne bolnike, saj lahko spremeni obseg bolezni in s tem način zdravljenja bolnika.«

Zdravljenje: od operacije do imunoterapije

Glavne vrste zdravljenja pljučnega raka so operacija, obsevanje in sistemsko zdravljenje. Sistemsko zdravljenje imenujemo metodo, ki cilja prav vse rakave celice v telesu. Z njim so mišljene kemoterapija, tarčna terapija in imunoterapija z zaviralci imunskih kontrolnih točk. Zdravljenje je odvisno od vrste raka pljuč, obsega bolezni (stadij), bolnikove splošne zmogljivosti ter morebitnih spremljajočih bolezni in stanj. Kirurško zdravljenje je primerno, kadar je tumor omejen le na pljuča in zasevkov ni. Obsevanje je metoda lokalnega zdravljenja: lahko z namenom ozdravitve ali pa v sklopu paliativnega zdravljenja za lajšanje bolečin (denimo boleči kostni zasevki, utesnitev hrbtenjače, krvaveč tumor ...). Pri omejeni bolezni drobnoceličnega raka pljuč preventivno obsevanje možganov zmanjša tveganje nastanka možganskih zasevkov. 

Več kot polovica bolnikov ima ob postavitvi diagnoze razširjeno, neozdravljivo bolezen. »Te bolnike lahko zdravimo sistemsko (lokalno s paliativnimi obsevanji) ali le simptomatsko, pri čemer blažimo težave, ki jih bolezen povzroča. Ne vplivamo pa več na bolezen samo. Kako bomo bolnika zdravili, je odvisno tudi od zmogljivosti bolnika, ne le razširjenosti bolezni. Kemoterapija je bila dolgo edina možnost sistemskega zdravljenja bolnikov z razsejanim rakom pljuč, pri nedrobnoceličnem raku pa v zadnjem času v ospredje prihajajo novejše oblike sistemskega zdravljenja.« 

Tarčna zdravila in imunoterapija z zaviralci imunskih kontrolnih točk 

Z razvojem molekularne biologije in odkrivanjem novih napovednih molekularnih tarč zdravljenje razsejanega pljučnega raka postaja vse kompleksnejše, pojasnjuje Mojca Unk. Z novimi metodami, kot so tarčna zdravila in imunoterapija, je zdravljenje pljučnega raka napredovalo tudi pri razsejanem raku. Za katero vrsto sistemskega zdravljenja je bolnik v dobrem splošnem stanju zmogljivosti primeren, je odvisno od prisotnosti molekularnih označevalcev ‒ denimo mutacij za gene, za katere so razvite tarčne terapije, ki ciljajo prav njih (kot so mutacije EGFR, ALK, ROS1, RET ...) ‒ oziroma v primeru njihove odsotnosti izraženost tarče PD-L1 za zdravljenje z imunoterapijo.

Če ima bolnik z razsejanim nedrobnoceličnim rakom pljuč dokazano molekularno tarčo, imamo na voljo tarčna zdravila, ki so v zadnjih letih pomembno izboljšala preživetja bolnikov z neozdravljivo boleznijo. Novejšo možnost zdravljenja bolnikov z razsejanim pljučnim rakom pomeni tudi imunoterapija z zaviralci imunskih kontrolnih točk. »Ta zdravila omogočajo dolgotrajna mirovanja bolezni, ki pri določenem deležu bolnikov najverjetneje vodijo tudi v ozdravitev razsejane rakave bolezni,« je povedala Unkova in znova poudarila velik napredek v zdravljenju te bolezni v zadnjih letih. »V zadnjem desetletju se je zdravljenje z zaviralci imunskih nadzornih točk izkazalo kot učinkovita terapevtska metoda za zdravljenje predvsem nedrobnoceličnega raka pljuč najprej pri bolnikih z razsejano boleznijo, nato je izboljšalo izhode zdravljenja pri lokalno napredovali bolezni, zdaj pa postaja standard zdravljenja pri nekaterih bolnikih tudi pri zgodnjem raku pljuč.« 

Presejalni program

K večjemu napredku pri zdravljenju raka pljuč bi lahko pripomogel presejalni program, ki kaže dobre rezultate v državah, kjer ga že izvajajo. Prav zgodnje odkrivanje raka je namreč za preživetje bolnikov najpomembnejše. Kadar je bolezen odkrita v zgodnjem stadiju, je možnost za ozdravitev največja. S preiskavami s CT z majhnim odmerkom sevanja bi lahko zaznali zgodnje rakave spremembe na pljučih. Trenutno je v pripravi pilotni projekt, pri katerem se bodo opirali tudi na dobre prakse iz tujine. »Namen presejalnega programa je pri ljudeh brez kakršnihkoli težav odkriti bolezen v zgodnjem stadiju, ki jo lahko radikalno zdravimo in s tem izboljšamo možnost preživetja. Glavni namen presejanja je zmanjšanje umrljivosti zaradi pljučnega raka,« je povedala Mojca Unk.