A eden od treh mušketirjev (poleg Gregorja Pirca in Jake Jakopiča), ki so leta 2016 ustanovili društvo OnkoMan, vedno najde čas za pogovor. Diplomirani organizator turizma iz Slovenj Gradca je aprila 2003 dobil diagnozo Hodgkinov limfom in si po končanih terapijah postavil cilj, da s svojimi nasveti pomaga drugim. To, da lahko pomaga drugim, ga osrečuje in osmišlja njegovo življenje. Njegova neizmerna energija, skupaj s pristnostjo, dobrosrčnostjo in solidarnostjo, je gonilna sila projektov, ki nastajajo v okviru društva in vedno presenetijo s svojo neposrednostjo, da bi moške spodbudili k preventivnemu samopregledovanju.
Operacija, kemoterapija, obsevanje in nova prijateljstva
Z boleznijo se je srečal že pred dvema desetletjema, star komaj 25 let.
»Po enotedenskem jadranju sem se zelo slabo počutil, ponoči sem se veliko potil in na koncu se je pojavila še bulica na vratu, ki ni hotela izginiti. To je bil prvi razlog za skrb in zato sem obiskal osebno zdravnico, ki me je napotila v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec. Tam so se po pregledu in krvni sliki zdravnikom prižgali vsi alarmi,« o simptomih in prvih pregledih pove Pečovnik.
Sledila je hospitalizacija, čez štiri dni pa so ga preselili na Onkološki inštitut Ljubljana. »Tam so mi povedali, da obstaja sum na Hodgkinov limfom. Kar malo sem si oddahnil, ker sem bil prepričan, da to ni rak in bo z operacijo vse dobro. Pa ni bilo tako in sem slišal znamenito frazo: gospod Pečovnik, imate raka.« Tudi njemu se je takrat podrl svet, razmišljal je o smrti in koncu, se spraševal, zakaj prav on, kot nepriseben je hodil od preiskave do preiskave, taval v svojih mislih. Za sedem mesecev je Onkološki inštitut postal njegov drugi dom, kjer se je spletlo marsikatero novo prijateljstvo. Spoznal je tudi bolnike, pri katerih se je zdravljenje že uspešno končalo. »Naša družina je poznala nekoga, ki je leto prej bojeval podobno bitko. Ta nekdo je trenutni podpredsednik društva Jaka Jakopič. Tako se začne bitka! V svoji glavi narediš načrt in mu poskušaš slediti, čeprav te vedno kaj preseneti, morda slaba krvna slika, se terapija podaljša, pride do nevtropenije in podobno, skratka veliko je stvari, ki ti pokvarijo razpoloženje in ti jemljejo voljo.« A Pečovnik, po naravi optimist in vesel človek, se je pogumno podal na pot zdravljenja. Najprej je imel operacijo, na katero ga spominja brazgotina na levi strani vratu, nato štiri cikle kemoterapij, ki so bile razdeljene na dva dela, in še 17 obsevanj. »Vožnja iz Koroške do Ljubljane te resnično utrudi, pogosto je bila pot težja od terapije same. Včasih so se dnevi vlekli, recimo, ko je bila moja edina pot od postelje do stranišča. Drugič so bili prekratki, ko se kri zaradi agresivnosti kemoterapije v dveh tednih ni toliko sanirala, da bi lahko prejel novo aplikacijo kemoterapije. Se pa vsega tega sploh ne spomnim več, raje se spominjam lepih stvari, ki so se mi zgodile na tej poti, to so resnična prijateljstva, ki sem jih pridobil za življenje,« s svojim vedrim pogledom na zdravljenje navdušuje Pečovnik.
Po sedmih mesecih svetla luč v tunelu
Spomni se tudi vseh simpatičnih medicinskih sester, prijaznih zdravnikov, pa sončnega vzhoda po prespani tretji noči po kemoterapiji, saj je takrat vedel, da je najhuje mimo. »Seveda se bojiš za življenje in zvečer težko zaspiš, ampak vedno je luč na koncu tunela in sam sem jo v popolnosti zagledal 2. oktobra 2003. To je zadnji dan obsevanja in moj drugi rojstni dan, ko je bila bitka z rakom dobljena. Od takrat pomagam tudi drugim najti to luč, ki se ji pravi življenje,« o svojem poslanstvu pove predstavnik OnkoMana. Nikoli se ne pozabi zahvaliti tudi domačim za vso podporo v težkih trenutkih. »Ata, mama in sestra so nosili velik del bremena. Veliko so pomagali tudi tete, strici, oma, sestrične in vsi pravi prijatelji.« Ves čas zdravljenja je povsem zaupal zdravnikom, jih veliko spraševal, kaj priporočajo in kaj odsvetujejo, ter se držal navodil. »Motilo pa me je, da ni bilo nobene knjižice, da bi si sam lahko prebral več o bolezni. Nekoč sem odkorakal v prostore Društva onkoloških bolnikov Slovenije in naravnost povedal, da moramo to spremeniti,« se spominja svoje angažiranosti, »in tako je nastala knjižica Maligni limfomi, kjer so na koncu opisane zgodbe ljudi, ki so bolezen premagali. Tudi moja, pa zgodba Jake Jakopiča in Bronje Žakelj. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da imajo te zgodbe rušilno moč in resnično pomagajo bolnikom.« Pečovnik je večkrat javno povedal, da mu je rak več dal kot vzel. »Tisto več, kar mi je dal, so iskrena, globoka in prava prijateljstva. Naučil me je živeti drugače, se več smejati in biti sočuten do drugih, ko to potrebujejo. Pa ne s kakšnim skritim razlogom, temveč zgolj biti tam za nekoga, ki te potrebuje. In to je tisto, kar me osrečuje,« iskreno pripoveduje še vedno navdušeni športnik in popotnik. »Bolnik je najboljša referenca za nekoga, ki je na oddelku in bije boj, ki si ga ti že bil.«
Kampanje OnkoMana premikajo stvari na bolje
Skupaj z dvema soborcema je oktobra 2016 ustanovil Slovensko onkološko društvo za moške OnkoMan, da bi moške, ki se manj pogosto odločajo za preventivne preglede, ozaveščali o zdravju in preventivi. Ponujajo tudi samopomoč, razvijajo prostovoljsko delo, bolnike pa seznanjajo z njihovimi pravicami in pomagajo pri njihovi celostni rehabilitaciji. »Moški smo slabše odzivni na presejalni program Svit in tudi na pregled gremo, ko je navadno že prepozno. Prav to želimo z OnkoManom spremeniti. V večini se na nas obrnejo, ko je diagnoza že postavljena. Smo pa zelo veseli, ko opazimo, da se ob naših kampanjah stvari premikajo na bolje, ker nas več moških pokliče tudi preventivno.« Ko je omenil, da imajo trenutno »Sranje«, je govoril o njihovi kampanji za raka prebavil in plakatih, ki so razburili del javnosti. A njihova drznost je prinesla rezultate, saj so prejeli ogromno klicev in vprašanj glede simptomov. »Želeli smo povedati, da hiter odziv lahko odloča med življenjem in smrtjo. Vsako leto poudarjamo znake, ker si želimo, da si jih moški zapomnijo in jih poznajo, kot vsi poznamo poštevanko številke ena.« Pred leti so imeli odmevno kampanjo Dej se preglej za raka prostate, letos sodelujejo pri kampanji Prvi brk, prvi samopregled, ki ozavešča o raku mod. Oba raka imata dober izid zdravljenja, če sta odkrita dovolj zgodaj. In kakšni zanimivi projekti OnkoMana nas čakajo v prihodnosti? »Bomo že našli kakšno 'kul' idejo, da stresemo Slovenijo in nagovorimo moške na drugačen in zanimiv način. Načrtov je veliko in želimo si, da pismenost in ozaveščenost slovenskih moških dvignemo toliko, da bomo lahko rekli, da smo podobni ženskam. Kakšna bo kampanja leta 2024, boste morali počakati, vsekakor pa bo spet onkomanovska!«
