»Rak me je naučil življenja«

Raka dojke so ji potrdili pri le 29 letih. Po letu in pol zdravljenja, ko je zdrava odhajala z onkologije, se je začela zavedati minljivosti življenja in pomena zdravja. »Zdaj sem hvaležna za vsak dan. Zdravje je vse in edino, kar šteje. Milijoni na računu ti ne pomagajo, ko hudo zboliš.«

Mamica dveh deklic in dečka je sumljivo zatrdlino v dojki zatipala sama, vendar ji sprva ni posvečala posebne pozornosti, saj so bulice v času dojenja pogoste. Ko pa je po operaciji slepiča precej shujšala, so zatrdline izginile, ena pa je ostala. Po izvidih ultrazvoka, ki je potrdil sumljivo tvorbo, so na Onkološkem inštitutu Ljubljana napravili punkcijo. V naslednjih dveh tednih je sledila vrsta preiskav, nato pa je prejela diagnozo s potrditvijo bolezni in čakala na predpisano zdravljenje.

»Zdi se ti, da to obdobje traja sto let. Zdravljenje želiš začeti takoj, vse se ti zdi prepozno. Ko zdaj pogledam za nazaj, vidim, da je šlo vse res zelo hitro. Prav je, da se opravijo vse potrebne preiskave ter se določita primerna vrsta in obseg zdravljenja. Vendar se ti takrat kljub temu vse zdi prepočasi.« Zdravljenje so začeli 17 dni po diagnozi, najprej s šestimi kemoterapijami, pri zadnjih tudi v kombinaciji z biološkimi zdravili. »Po petih mesecih je sledila še operacija, saj sem se odločila za odstranitev obeh dojk. Dva meseca po operaciji so se začela obsevanja, ki so trajala dober mesec. Nato sem leto dni prejemala biološka zdravila, zdaj pa prejemam hormonsko terapijo.« 

»Takšna diagnoza ti svet postavi na glavo. V tistem trenutku ni pomembno nič drugega kot to, da sebe vidiš kot zmagovalca. Ves čas zdravljenja sem poskušala ostati trdna in pozitivna, pri tem mi je bila v veliko oporo družina. Otroci so me gnali naprej, razmišljala sem, da se moram bojevati že zaradi njih.« Čeprav so ji kemoterapije pobrale veliko moči in energije, so z družino poskušali živeti po ustaljenem ritmu, veliko so se družili in preživljali čas v naravi. »Najtežje mi je bilo po obsevanjih, saj sem se v Ljubljano vozila sama, zato da sem lahko termine prilagodila našemu urniku, tako sem lahko čim več časa preživela z otroki. Dolgotrajna vožnja v Ljubljano in nazaj ti vzame precej časa in energije.«

Pomembno je tudi zaupanje zdravnikom, opozarja Nea. »Predstavili so mi vse postopke, možne neželene učinke, različne možnosti zdravljenja, pogovori so bili odkriti in iskreni. V vsem postopku zdravljenja sem bila s strokovnjaki zelo zadovoljna, nekoliko več pregovarjanja je bilo potrebnega le po moji odločitvi, da odstranimo tudi zdravo dojko,« pripoveduje Nea in dodaja, da jo je še bolj skrbelo tudi zato, ker je bil rak dojke usoden za njeno babico. »Za to boleznijo sta zboleli obe moji babici, druga jo je premagala, tako kot sem jo sama.«

Magistra kriminalistike se tudi zaradi nenadnega pojava težke bolezni ni nikoli ukvarjala s tem poklicem. »Želela sem delati na svojem področju, vendar bi bila moja prva služba v Ljubljani, česar pa nisem želela sprejeti, saj bi mi po ozdravitvi vnovične vožnje v Ljubljano predstavljale stres. Preveč časa bi bila tudi odsotna, stran od družine.« Nea, ki je pred leti na Prevaljah odprla kozmetični salon, se je že med študijem ukvarjala s podaljševanjem trepalnic. Zadnja leta, ko je končala kozmetično šolo, je dejavnost še razširila. »Zdaj sem kozmetičarka, delam v svojem domačem okolju, v svojem salonu, v miru in brez stresa, kar je izredno pomembno. In uživam v tem. Služba me niti malo ne obremenjuje.« 

Nea o pomenu preventive pred rakom dojk ozavešča prek družbenih omrežij in s sodelovanjem v različnih akcijah v rožnatem oktobru. Ženskam svetuje redno samopregledovanje, ki je najpomembnejše pri odkrivanju sprememb v dojkah. »Če bi se prej zavedala, kako pomembno se je redno pregledovati doma, bi lahko šla pol leta prej na zdravniški pregled. Resnosti bolezni se ne zavedaš, dokler ne zboli nekdo v tvoji bližnji okolici. Ko bosta hčerki starejši, bo samopregledovanje nujno in del njunega življenja. Tudi moje prijateljice se redno samopregledujejo. Če spodbudim le eno, sem naredila veliko.« 

Mladi mamici, ki je svojo sočutnost in skrb za sočloveka izkazala tudi v času avgustovskih poplav ob aktivnem zbiranju pomoči za sokrajane, življenje s težkimi izzivi resnično ni prizaneslo. Lani so se v družini znova spopadli s hudo boleznijo, ko so njeni šestletni hčerki postavili diagnozo  Burkittovega limfoma. »Kdor tega ne doživi sam, preprosto ne more vedeti, kaj ti lahko naredijo diagnoza in agresivna zdravljenja, tako psihično kot fizično. Soočenje z otrokovo boleznijo je najtežja stvar v življenju. S hčerko sem se že od začetka iskreno pogovarjala o bolezni, kaj se bo dogajalo z njo, le teže bolezni ji nisem predstavljala. V vsem sem bila odkrita z njo in mislim, da je to veliko pripomoglo k temu, da je po težkem in dolgotrajnem zdravljenju bolezen premagala.«