Tinina izpoved: »Rak materničnega vratu je poln tabujev, proti njim se borim«

»​... Niso videli ženske, ki je pravkar ostala brez maternice, videli so počasno, debelo osebo in hupali.« 

Tina Rehar je živahna, radostna in v vseh pogledih ženska širokega nasmeha z nogami trdno na tleh. Ko sem jo letos spoznala na praznovanju 20-letnice presejalnega programa Zora, sem mislila, da je sredi dvajsetih. Pa ni. Tina ima 42 let. Pri 36 so tej športnici po duši, celo nekdanji jugoslovanski prvakinji v ritmični gimnastiki med deklicami, ob rutinskem odvzemu brisa materničnega vratu odkrili predrakave spremembe na materničnem vratu.

»Na začetku mi ni nihče v obraz povedal, da imam raka. Vedno je bil sum. Le od ponovljenega brisa in nato od histopatologije odvzetega vzorca se je ves čas zelo mudilo. Prvič sem to slišala na konziliju. Ker sem zaradi raka izgubila očeta in očima, sem bila glede diagnoze ves čas realna,« pripoveduje Tina. Ni želela prehitevati stvari in obremenjevati družine, pravi. Predvsem zaradi sina, danes 18-letnika, ki je bil v tem času star 12 let, in mame, ki je izgubila dva moža, ter tudi zaradi sebe je ostala pozitivna. »Organ bodo vzeli ven, in to je to. Dokler ni na bezgavkah, sem varna,« si je odločno dopovedovala. 

Trenutek strahu in obupa

Že novembra 2017 je Tinina ginekologinja po dodatnem testu in biopsiji ugotovila spremembe, sum na invazivni ploščatocelični karcinom. Pred božično-novoletnimi prazniki je Tina obiskala kirurga na Ginekološki kliniki v Ljubljani, prvi teden januarja v novem letu so ji odstranili maternični vrat. Pregled odvzetega tkiva je pokazal, da bo potrebno nadaljnje zdravljenje. »Ko sem dobila uradno pismo z vabilom na konzilij, v katerem je pisalo, naj se ga zanesljivo udeležim, sem prvič začutila strah in trenutek obupa,« pravi. Ko je šla na konzilij, na posvet s skupino strokovnjakov, med katerimi je tudi onkolog, so ji neposredno povedali diagnozo. Skupaj so se odločili za histerektomijo z obojestransko tubektomijo in varovalnimi pelvičnimi bezgavkami. »To pomeni, da smo se odločili, da mi bodo odvzeli vse, razen jajčnikov.« 

Izguba maternice

Ker si telo še ni opomoglo od prve operacije, je maternico in rodila izgubila na dan žena. Nato je pol leta okrevala. »Šivi se nikakor niso prej zacelili. V resnici si še danes nisem povsem opomogla. Še več kot leto po operaciji sem imela še vedno slabe izvide zaradi vnetja in imunskemu sistemu se nikakor ni uspelo vzpostaviti. Nato je izbruhnila koronakriza in takoj sem bila med posebej ogroženimi osebami. Tri leta sem bila ves čas doma,« z grenkobo pove Tina. Posledice posega so močne hormonske spremembe in šele od julija lani se šele dobro postavlja nazaj. Priznava, da gre zelo počasi. 

Kot pravi, nikoli ni občutila izkušnje kot travmatične in niti ni imela težav z izgubo maternice, čeprav so ji ponudili tudi psihološko pomoč. Priznava, da morda zato, ker je že mama. Večje težave in stisko je občutila zaradi nerazumevanja okolice, saj navzven nikoli ni pokazala, da ji je težko. 

»Vsi, ki so vedeli, so mi bili v izjemno pomoč. Kot hrošček sem bila, niti vstati nisem mogla sama. Drugi ljudje pa ob pogledu name niso videli ženske s posledicami operacije zaradi raka. Ko sem zmogla le počasi čez cesto in sem se morala na avtobusu usesti, ker nisem mogla več stati, so najbrž mislili, da sem le debela.« 

Komunikacija z zdravniki

Zdravniki so ji vselej odgovorili na vsa vprašanja in z njimi se je odprto pogovarjala. Tina priznava, da je bila do prve operacije precej nevedna. Nihče ji ni ničesar naravnost povedal, ves čas se je mudilo, pa tudi pravih vprašanj še ni znala postaviti. »Med okrevanjem pa sem zdravnika na vsaki kontroli zasula z vprašanji. Včasih je tudi risal, da sem razumela,« hudomušno pove. Najbolj vesela je bila, da se je na konziliju njena jasna slika o tem, kaj želi, ujemala s predlogom strokovnjakov, da ji odvzamejo vsa rodila. »V tem krogu je bila tudi zdravnica, če se spomnim prav, je bila onkologinja. Kot ženska in zdravnica mi je na koncu dala prav posebno potrditev, da sem se prav odločila. V tistem trenutku sem bila ponosna nase in hkrati pomirjena s svojo odločitvijo, ki se je izkazala za pravilno,« se spominja Tina. 

Občutek krivde, ker jo je dobro odnesla

Tina se je sprva celo počutila krivo, ker jo je »tako dobro odnesla«, brez kemoterapije, obsevanja ali zdravil. »Po šestih letih pa vidim, da sem s pomočjo okolice vseeno spremenila prioritete. Dejansko moram paziti nase, na zdravje. Poskušam okrepiti imunski sistem, k čemur najbolj pripomore izogibanje stresu. Še vedno se učim postaviti se zase brez slabe vesti,« je odločna. A močno čuti posledice posega. Zaradi vnetij ima težave predvsem v vezivnem sklepnem tkivu. Dnevi so boljši in slabši. »Na slabe dni lahko le sedim in jemljem protibolečinska in protivnetna zdravila, vsak prehlad me pohodi,« pove.

Njena misija: ženske spraviti na preglede in rušiti tabuje

Letos se je včlanila v združenje Europa Donna, malo tudi zaradi družbe. Tam je spoznala ženske, ki na družbenih omrežjih vodijo podporne skupine za raka rodil in preostale rake. Ko so jih ob 20-letnici programa Zora s televizije prosili, če bi katera delila zgodbo, se je javila in se še isti dan znašla med Zorinimi ambasadorkami.

Po duši je športnica. »A trenutno grem od dne do dne, od polletja do polletja. Tudi pretežka sem za karkoli, zato se čim več sprehajam in hodim na zumbo,« ostaja zmerna.