Z avtomobilom v Grčijo

S partnerko praktično vsako leto obiščeva katerega izmed grških otokov, pri čemer z bližnjih letališč poiščeva neposredne povezave. Ker se najina izbira »svežih destinacij« počasi krči, sva se letos poigrala z mislijo, da bi se na dopust odpravila kar z avtomobilom. Čeprav misel na premagovanje več kot tisoč kilometrov razdalje do grške meje in potem še več sto kilometrov do prvega otoka, ni bila najbolj privlačna, je na koncu pretehtalo dejstvo, da lahko na »roadtripu« obiščeva več otokov. In tako sva se odpravila na zahodno stran Grčije, kjer sva obiskala otoke Paxos, Lefkada in Kefalonija (Sloveniji najbližji Krf sva zaradi »žurerskega ugleda« namenoma izpustila).

Pripravite sebe in vozilo

Grčijo sva obiskala julija, torej že v času visoke turistične sezone, na kar sva se ustrezno pripravila. Čeprav boste na internetu našli vodiče, ki vas prepričujejo v to, da se velja do zahodnega dela Grčije odpeljati »v enem kosu«, podoben nasvet pa delijo tudi »za nazaj«, da s tem kar najbolje izkoristite čas na dopustu, tega nikar ne počnite. Nihče ne premaga 1.500 kilometrov zlahka, sploh v poletni pripeki in prometu.

Tako je padla odločitev, da se prvi dan premakneva čim bližje meji z Grčijo. Za cilj sva si izbrala makedonsko mesto Bitola, ki se nahaja 1.100 kilometrov iz Ljubljane. Že hiter pogled na navigacijo razkrije, da bo – kljub večinoma avtocestni vožnji – pot zahtevala pol dne (12 ur), zato sva se od doma odpravila zgodaj zjutraj. Seveda navigacija ne upošteva vseh zamud pri prečkanju meja (trikrat), kjer se mimogrede izgubi 30 do 60 minut, in postankov, zato sva na prvi cilj prispela šele zvečer, malce pred sončnim zahodom in pošteno utrujena.

Vsekakor pred takšnimi potovanji ustrezno pripravite sebe in vozilo. Na dopustu sva s Toyoto RAV4 Hybrid udobno prevozila skoraj štiri tisoč kilometrov, zato velja pred odhodom preveriti vse tekočine in pritisk v pnevmatikah (tudi rezervni!). In s tekočino izdatno založiti tudi potnike, saj poleti temperature pošteno presežejo 30 stopinj Celzija (naju je čakalo tudi 37 ºC), zato je hidracija ključnega pomena. Če postankov ne načrtujete v povezavi z obedovanjem v lokalnih restavracijah, pa imejte s seboj tudi zadostno količino hrane in še malce rezerve.

Lefkada

Prva letošnja destinacija je bil otok Lefkada (Lefkas), do katerega se pride po cesti in vstopi s prečkanjem podvodnega tunela, kar je vsekakor svojevrstno doživetje. Pričakovano se tu najde veliko turistov z lastnimi avtomobili, poleg domačih registrskih oznak so prednjačili še gostje iz Srbije in Romunije, čeprav sva na tem otoku videla praktično skoraj vse »tablice« držav EU. Na otoku vlada precejšnja gneča, a so tudi cene gostinske ponudbe in namestitev nekoliko nižje kot na drugih otokih, do katerih je treba s trajektom ali letalom.

Je pa Lefkada kljub navalu turistov še vedno zelo lep otok. Večina plaž je prodnatih, z belimi kamenčki in kamni, kar v kombinaciji s čisto morsko vodo daje izjemno lepo svetlo modro barvo, ki jo lahko občudujemo tako v naravi kot razglednicah. Seveda so tudi peščene plaže (večinoma na zahodnem delu otoka), vsekakor pa imejte na vsako s seboj tudi senčnik, saj se omejena ponudba ležalnikov in senčnikov v sezoni hitro razproda. Večina (naj)bolj turističnih plaž ima sicer urejena plačljiva parkirišča, kjer poznajo le eno (dnevno) tarifo. Ker sama nisva ljubitelja gneče (na plažah, niti kje drugje), vedno iščeva bolj odročne kotičke, takšne, do katerih se je navadno težje prebiti, a trud nagradijo s še bolj neokrnjeno naravo in mirom. Ena dolgih in širokih peščenih plaž je denimo Egremni, do katere je treba premagati približno 400 stopnic (v vsako smer), na njej pa ni nobene infrastrukture (barov itd.), zato tudi ni gneče. Če vam pešačenje do sicer zelo lepih plaž ne diši, se lahko odločite za izlete z ladjo, ki turiste pelje okoli otoka in na parih plažah omogoča tudi pol- do enourne postanke za kopanje. Vsekakor pa na Lefkadi obiščite tudi slapove v mestu Nydri in si privoščite (za poletje) pošteno hladno osvežitev.

Kefalonija

Z Lefkade sva pot nadaljevala na otok Kefalonija v Jonskem morju. Taktično sva se v pristanišče pripeljala v ponedeljek, da bi se izognila gneči, a skoraj ostala brez mesta na trajektu – k sreči sva bila dovolj visoko na seznamu čakajočih. Namig: v poletni sezoni trajekt vsekakor rezervirajte vnaprej! Cene trajektov so sicer odvisne od termina in razdalje, a boste do otokov na zahodni strani Grčije odšteli nekako med 70 in 100 evri za osebno vozilo in dva odrasla potnika v eno smer.

Kefalonija je zelo gorat otok in turistično precej manj razvit od svoje severne sosede. Posledično je na otoku manjša gneča, turistična ponudba pa bistveno manjša in skoncentrirana na vsega nekaj mest. Tu je lasten avtomobil (ali pa rent-a-car) praktično nuja za raziskovanje otoka. Največ dogajanja je v glavnem mestu Argostoli, v katerem se nahaja tudi najdaljši kamniti most čez morje na svetu in sva ga v poletni pripeki z zanimanjem prehodila.

Čeprav sva prvenstveno nameravala prebivati na zahodnem delu otoka, naju peščene plaže z res drobnim peskom rjave barve niso prepričale. Všeč bodo družinam z majhnimi otroki, saj tu morje ni globoko. Preselila sva se na vzhodni del otoka, kjer naju je navdušilo mestece Skala. To se je razvilo iz majhne ribiške vasice, ki je obkrožena s čudovitimi plažami. Mestece je bilo v času najinega obiska okupirano z angleškimi turisti, katerim se (žal) vse bolj prilagaja tudi turistična ponudba, a se da brez večjih težav najti tudi tradicionalne grške gostilne in uživati v lokalni kulinariki.

Paxos

Zaradi redkih trajektnih povezav (iz mesta Igoumenitsa) sva otok Paxos obiskala nazadnje, čeprav sva ga sprva nameravala obiskati najprej. Ta (daleč) najmanjši jonski otok naj bi sodeč po grški mitologiji nastal takrat, ko je Pozejdon svoj trizobi meč zarinil v Krf in Paxos se je odkrušil. Paxos je miren otok, poln oljčnih nasadov, kristalno čistega morja in žepnih vasic. Na vzhodni strani so položni zalivi s prodnatimi plažami, zahodno stran pa zaznamujejo apnenčaste skale. Vožnja po tem žepnem, a nenavadno goratem otočku (človek dobi občutek, da je vse »v breg«) je poseben izziv, predvsem zaradi ozkih in mestoma enosmernih cest in ulic. Samo zamislite si presenečenje, ko se ob obali vozite centimetre od roba pomola in hkrati centimetre od mize lokalne restavracije ali pa v mestnih uličicah zapirate zunanja ogledala in upate, da vendarle ne boste opraskali svojega vozila, ko se prebijate skozi ožine. Pri dostopu do sicer čudovitih plaž pomaga, če imate vozilo, ki ima nekoliko višjo oddaljenost od tal, saj so dostopi mestoma zelo slabi (naju je večkrat reševala »terenska narava« Toyote RAV4). Tudi sicer se velja potepanja po Grčiji z avtomobilom lotiti z vozilom, ki ni »pritlehne narave«, ali pa računati na daljše sprehode, saj so tudi na Lefkadi in Kefaloniji nekateri kolovozi do plaž v naravnost katastrofalnem stanju in videla sva ogromno poškodovanih vozil. Žepni Paxos je zelo lep, a tudi zelo drag otok, zato se pripravite na zasoljene cene česarkoli. Ker je velik vsega 13 krat 5 kilometrov, se lahko nanj odpravite tudi brez avtomobila – in tam najamete skuter, ali še bolje, čoln ter obiščete tudi sosednji Antipaxos.