Strogi protokoli Evropske nogometne zveze, ki na tekmah pod njeno zastavo ne dovolijo gostujočih navijačev, so pokvarili načrte o kombinaciji obmorskega dopusta in nogometa v živo, a na koncu je direktiva iz Nyona celo prihranila muke športnim romarjem. Da bi v živo videli tako podobo slovenske nogometne reprezentance, kot se je v Splitu narisala ob Hrvaški, se res ni izplačalo odriniti na dolgo pot. Bledi, nemočni, anemični so bili izbranci selektorja Matjaža Keka, ko je bila pred njih postavljena ena zadnjih priložnosti, da razmišljanja o svetovnem prvenstvu v Katarju postanejo kaj več kot sanje.
Daleč od derbija je bil sosedski dvoboj. Na igrišču se je pojavila le Hrvaška, uverturo v drugi del kvalifikacij spremenila v enosmerni promet, Slovencem, če odštejemo Jana Oblaka in Benjamina Šeška, pa prepustila le vloge statistov. Nevidni gostje niso znali pokvariti dalmatinske fešte, niso si je upali pokvariti. Napovedi o strašnem motivu in še večjem izzivu so se izjalovile po prvi izgubljeni žogi. Premajhen pečat je v zadnjem desetletju na nogometnem globusu odtisnila Slovenija, da bi bil poraz proti redni udeleženki velikih turnirjev, aktualni svetovni podprvakinji tragedija, precej bolj skrb vzbujajoče je, da se je na Poljudu sprijaznila s porazom, ko so bili dresi nogometašev še suhi.
Še najbolj odločna je bila naša odprava v Splitu, ko je pošteno priznala, da sta tak rezultat in (predvsem) igra debakel, katastrofa, blamaža … V Dalmaciji je le izbruhnilo, kar se je začelo nabirati kmalu po začetku kvalifikacij. Letošnjih prebliskov je bilo dovolj, da so se oglasili optimisti, a odločno premalo, da bi se zbudili realisti. Marčevski triumf proti Hrvaški v Stožicah je bil očitno izjema, prava vrednost in sposobnost reprezentantov je očitno precej bližje mizeriji na Poljudu.
Ne manjka več dosti, da se bodo nogometaši in navijači, ki se še živo spomnijo, kako se je Slovenija tudi v najbolj globalni igri znala zavihteti med najboljše, spremenili v večne nostalgike, padli nekam v kategorijo kronistov športnih podvigov iz nekdanje skupne države. Nostalgija slovenskega nogometa, ki vse od prvenstva v Južnoafriški republiki leta 2010 drsi med eksote, ne bo rešila, bi se pa aktualna garnitura reprezentantov od predhodnikov lahko kaj naučila. Borbenost, disciplina, ekipni duh in podobne sestavine, ki si jih je treba prigarati na igrišču, lahko nadoknadijo pomanjkanje individualne kvalitete, če pa je edina strategija za nabiranje točk "podaj žogo Iličiću, umakni se v ozadje in čakaj na njegov preblisk", se, ko izkušenejši in boljši nasprotnik odreže prvega kreativca, hitro pojavijo težave.
Menjali so se selektorji, postavitve, igralci, a težave so ostale. Ne le na vrhu piramide, pri A-reprezentanci. Tegobe najbolj izpostavljene selekcije v državi so preveč povezane s stagnacijo v vseh gradnikih nogometne Slovenije, da bi se lahko slepili, da je desetletje brez odmevnega dosežka le posledica hipne krize. Nikoli ni imel zagotovljenega sedeža v salonu velikanov, a slovenski nogomet se na vseh frontah, klubskih in reprezentančnih, zdaj celo oddaljuje od povprečnežev. Ne v tisto smer, ki si jo želimo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
