Aleksander Mežek: V življenju moraš izkusiti paleto občutkov

»Na novo sem se moral naučiti imena sosedov,« se nasmehne šarmantni Aleksander Mežek (69 let), ki se je pred štirimi leti vrnil v Slovenijo. Najbrž ni nikogar, ki ne bi poznal njegovih zimzelenih uspešnic, kot sta Siva pot ali Julija, a Mežek je bil nemara še bolj kot doma uspešen v Angliji, kjer je vrsto let ustvarjal in živel. Novembra bo praznoval 70 let, a jih s svojim mladostniškim in modernim videzom ne kaže.
Skoraj nemogoče je verjeti, da boste letos praznovali tak jubilej.
»Nekateri, ki me spremljajo že zelo dolgo, pa imajo, glede na to, da sem že okoli 1965. leta začel prepevati, občutek, da že zelo dolgo živim (smeh).«

Dali so mi veliko svobode

Imeli ste dve sestri ...
»Še vedno ju imam, sta pa precej starejši od mene, ena 17 let, druga 14.«
Menda nista bili najbolj navdušeni nad tem, da bi igrali klavir, saj ste običajno samo razbijali po njem?
»Obe sta igrali klavir. Helena, mlajša, je delala srednjo šolo klavirja, imela je kar precej dela, klavir je morala obvladati. Meni je bilo luštno vse to poslušati. Vse, kar se je takrat igralo. V glavnem klasična muzika pa tudi filmska glasba. Takrat ni bilo plošč, radia in televizije, so pa bile note, po katerih sta igrali razne modernejše skladbe. Franka Sinatro, Ello Fittzgerald. Sicer pa Mozarta, Bacha, Beethovna. Bil sem premajhen, da bi vse razumel, mi je pa glasba šla v podzavest in možgane in sem se potem tudi začel z glasbo ukvarjati. Sestre pa so včasih take, da mlajšim bratom ne pustijo, da delajo tisto, kar delajo one. Doma so mi, ker so videli, da imam željo po glasbi, kupili violino.«

Sprva igral po stanovanjih

Želja vašega očeta je bila, da bi delali v jeseniški železarni.
»Moj oče je celo življenje delal v železarni in je govoril 'železarna je mene preživela in bo tebe tudi'. Delo v železarni je bilo zanesljivo in seveda sem moral po teh stopinjah študirati metalurgijo. Če bi oče zdaj videl Jesenice in železarno, je ne bi prepoznal, ker je pol manjka. Domači so bili zelo proti temu, da se podajam v glasbene vode, ki so bile zelo negotove. Komur sem mu omenil, da sem glasbenik, je vprašal, kam hodim v službo, s čim služim denar. Nihče tega ni jemal resno, glasba naj bi bila nekaj za sproti, za hobi. Ne da bi jo imel za službo ali delo. Meni so se stvari začele dogajati drugače, zato sem mogoče dobil občutek, da se z glasbo vseeno da živeti.«
Violino ste hitro zamenjali za kitaro in rock 'n' roll. Je bilo pri razvoju vaše kariere ključno, da ste srečali svojega idola Cliffa Richarda?
»Moji idoli v tistem času so bili The Shadows in njihov pevec Cliff Richard. On je bil evropski Elvis Presley. Videl sem nekaj Richardovih filmov, želel sem si, da bi tudi sam imel rdečo kitaro Stratocaster. Cliffa Richarda sem srečal v Zagrebu. To je sprožilo premik. Če bi kak nogometaš zdaj srečal Ronalda in bi ga ta spodbudil, naj trdo dela in bo gotovo kam prišel, bi gotovo začel zavzeto trenirati. Tako sem se začel z muziko ukvarjati in pisati in eksperimentirati, iskati svoj način. Zanimalo me je, to sem delal zase. Potem so me prijatelji vedno, ko smo kam šli, prosili, naj vzamem kitaro s seboj. Ko sem igral, nikoli nismo ostali sami v skupini, pristopili so drugi. Začeli so me vabiti v svoje kraje in kar na lepem sem imel turnejo. Sicer po stanovanjih, saj takrat ni bilo mogoče delati turneje kot danes. So rekli, da bodo nabrali kakšnih 20 ljudi, jaz pa, da bom dobil večerjo. To je bila taka socialistična turneja, moja prva, konec šestdesetih. Potem sem pa dobil tudi ponudbe za tujino.«
Tujina vas je izstrelila med zvezde.
»Ko sem videl, da to je eden od načinov, da lahko potujem, srečujem ljudi, se učim, sem ugotovil, da mi to leži. Delal sem nekaj, kar sem zelo rad delal. To je velik privilegij v življenju.«
Se kdaj vprašate, ali so bili dogodki, ki so vas vodili na to pot, naključje, usoda? Plod trdega dela gotovo.
»Ja, še vedno se sprašujem. Absolutno pa mora biti delo. Ne moreš kar pričakovati, da se bo nekaj zgodilo. Delaš, potem te kam povabijo. Če ti delo leži in te veseli in se odzoveš, se to kar množi. Sam nisem dolgo čakal, Richarda sem srečal 1968. leta, 1972. pa sem bil že v Londonu, vmes sem moral še v vojsko in dokončati srednjo šolo. Bistveno je, da najdeš nekoga, ki verjame vate. Da ti da upanje in spodbudo, da se splača potruditi, še več narediti. Tudi to, da sem kot nekdo, ki je prihajal iz vzhodne Evrope v 70. letih v Anglijo, v meko rock 'n' rolla, lahko sedel v Abbey Roads Studiu in snemal ploščo z angleškimi glasbeniki, producenti in je angleška firma plačevala stroške za to, nekaj pomeni. Ko se je to začelo, ni bilo več poti nazaj. Istočasno z Anglijo se je začelo tudi v Sloveniji, 1975. leta je izšla Siva pot in čez noč postala hit.«
Kako ste se soočali z vsem, kar prinaša zvezdništvo, ki je v tujini najbrž drugačno kot pri nas?
»Prvo ploščo sem delal z ameriško založbo s sedežem v Angliji in plošča je izšla v obeh državah. Kar na lepem sem dobil vabila iz Amerike. Kar čudno sem gledal, ko sem dobil vozovnice za letalo, da se peljem v Philadelphio, grem na televizijo zapet en komad in grem nazaj v London. Nenavadno mi je bilo, da to kdo plačuje.«

Julijo posvetil ožaloščeni prijateljici

Pa oboževalke?
»Eno leto sem bil smučarski učitelj v Schladmingu. Angleži so me prosili, da grem z njimi in jih učim. Večina mojih učencev so bila dekleta. Ko sem jih prvič pripeljal na smučišče, so kar na ravnem padale. Zato sem se sklonil, one pa so me objele okoli vratu, ko sem jih pobiral. Kako me je bolel hrbet! Kar na tla so se metale. Ne, to pa ni dobro, sem si rekel. Pošteno sem bil zmatran.«
Je bila med njimi tudi bodoča žena?
»Ne, njo sem že prej spoznal, leta 1971, ko sem bil prvič v Ameriki. Enkrat je prišla v London, 1973., ko sem imel koncert z Johnnyjem Cashem v Earl Scott Areni. Njeno družino sem srečal, ko so kupovali vstopnice. Nekaj časa smo bili skupaj. Njen oče je bil pisatelj in jih je peljal okoli, pristali so tudi na Bledu, ne da bi vedeli, da sem tam blizu doma. Moja bodoča žena je zbirala razne vstopnice, od obiska na gradu in na otoku. Nanje mi je pisala posvetila v francoščini. To sem kasneje dobil kot poročno darilo. V London je prišla študirat slikarstvo, ostala je pri meni in sva se poročila. Po kakih desetih letih se je začelo vse skupaj krhati.«
Je bil kriv hiter tempo življenja?
»Ona ni mogla najti dela v Angliji, založba v Ameriki ji je ponudila ilustracijo knjige. Najprej je šla za nekaj tednov, potem za več tednov, nato za nekaj mesecev … Rekla je, da ima delo tam, in če se bom preselil v Ameriko. Moja mama je bila takrat stara in sem nekako skrbel za njo. Sicer sestri tudi, a sin je vedno bolj pomemben pri mami. Iz Anglije sem lahko prišel domov, dve uri leta, iz Amerike ne bi mogel oziroma bi bilo to precej težje. Prav tako je bila moja kariera v Sloveniji in Angliji. Kot 40-letnik bi v Ameriki lahko vozil taksi, pometal ceste, gotovo pa me nihče ne bi niti povohal, če bi na novo začel muziko. V Angliji sem poznal celo generacijo, tam sem imel prijatelje in zaledje. Lahko sem koga poklical, lahko mi je kdo pomagal. Žal se je odnos skrhal, te poti so bile predaleč.«
Vaša žena je, takrat še zaročenka, vplivala na nastanek prelepe pesmi Julija. Ta je nastala po tem, ko ste razžalostili svojo prijateljico, ko ste ji predstavili zaročenko.
»Ja, bila je povod te krize. Takrat sem se prvič zavedel, da lahko nekoga raniš, prizadeneš nevede. Moji prijateljici, ki je bila tako žalostna, da je bilo kar hudo, sem napisal to pesem. A vse to se preživi. Je srečno poročena, ima otroke, jaz sem se prav tako poročil in je bilo vse v redu. Še vedno sva prijatelja.«
Vam se je v zakonu rodila hčerka. Kje živi? Nekaj časa je bila namreč tudi v Sloveniji.
»Trenutno živi v San Francisu, kmalu pa pride na daljši obisk v Slovenijo. Pred petimi meseci sem dobil prvega vnuka! Vsak dan se vidiva po WhatsAppu. Vnuka še nisem videl v živo, zdaj ga bom prvič. V naslednjih dneh bom tako kar zaseden, ker ob tem pripravljam še tri koncerte.«
Ste zdaj večinoma v Sloveniji?
»Zadnja štiri leta živim v Sloveniji. Včasih sem hodil domov na obiske, zdaj grem na obiske v London.«
Uživanje v zlati jeseni v domačih krajih?
»Upokojil sem se, ker sem bil zadosti star, da lahko dobim pokojnino. A glasbeniki ne moremo nehati delati. Dokler me bo glas držal in bom imel energijo, bom delal. Je pa glasba zdaj zame že terapevtske narave. Jo že moram imeti. Je tudi del moje eksistence. Glasbeno bom delal, dokler bom lahko.«

Izkušnja s težko boleznijo

Običajno ob okroglih obletnicah naredimo obračun. Kaj je za vas največji uspeh?
»Zagotovo moje plošče, izdane v Angliji, še več pa so vredni štirje posnetki ali pet, ki jih je naredil Cliff Richard. Posnel je moje pesmi, eno je celo izbral za naslovno skladbo albuma. Kot je težko Eskimom prodati sladoled ali hladilnik, je težko Angležem prodati rock 'n' roll. Meni je to uspelo. Uspeh doma pa je to, da so Slovenci vsake toliko izbrali kakšno mojo pesem za svojo. Vedno sem imel odprta vrata do publike. Nikoli niti nisem imel občutka, da sem se kdaj odselil. Uspeh je tudi to, da imam vnuka.«
«Ne moreš pričakovati, da bo vse samo lepo in dobro,« ste dejali, ko ste govorili o prestanem raku na debelem črevesu.
»Še vedno kot ambasador pomagam pri presejalnem programu Svit. Moja izkušnja mi je dala možnost, da razumem, kaj pomeni taka bolezen, kako jo lahko psihološko in fizično preneseš, kaj ljudje občutijo ob tem. Z drugimi se lahko pogovarjam, ker vem, kaj pomeni iti skozi kemoterapijo in obsevanje in razne operacije. Vsi si želijo pogovorov in da jih nekdo razume. V veselje mi je, da lahko komu pomagam, ker se mi zdi, da so ljudje zelo zaskrbljeni, ko izvedo za diagnozo, skrbi pa lahko celo poslabšajo stanje. Splača se odzvati na presejalni program, ker se rak da premagati, če se ga pravočasno odkrije. Pomembno je, da imaš nekaj, s čimer se zamotiš, ko prebolevaš bolezen.«
Takrat ste snovali cede.
»Naredil sem cede z naslovom Tečem skozi čas. To je bilo zame terapevtsko. Namesto da sem se ukvarjal s tem, kakšen je učinek tega ali onega ali kako me vse boli, sem igral in šel v studio in delal glasbo. V ritmu, kot sem ga zmogel. Zdi se mi, da mi je to zelo pomagalo.«