Vrh procesa Brdo-Bironi, ki naj bi zahodnobalkanske države čim prej pripeljal v EU, jim zagotovil mir, napredek in blaginjo, je bil spričo pandemije večkrat prestavljen. Danes se bo le zgodil v živo ob desetletnici zagona procesa. A so države regije danes, žal, pred istimi problemi kot pred desetletjem. Vmes se je v EU ohladilo zanimanje za nadaljnjo širitev, saj so jo preokupirale lastne težave, od finančne in gospodarske krize čez begunski val in brexita do pandemije covida-19. Še več. Krize, ko je v EU prva zatajila solidarnost, so spodbudile populistične, desničarske in suverenistične politike, ki se ideološko zanašajo na lastne sile in svetle tradicije celo iz mračnih stoletij. In še več. Evropska širitvena utrujenost in apatija sta okrepili zanimanje tretjih sil za ta prostor, od Rusije in Turčije do Kitajske in ZDA do neke mere. Zato tudi na Balkanu vse manj verjamejo, da bi jim prav EU pomagala do stabilnejšega in boljšega življenja, pa naj bo Balkanski polotok še tako nepogrešljiv geografski sestavni del stare celine. Geopolitika je v globalnem svetu očitno lahko nekaj drugega.
Na vrhu Brdo-Brioni na Brdu pri Kranju, v Sloveniji, se gotovo ne bodo izognili vse bolj čudnim in tveganim pobudam, kakršen je tudi non-paper o navideznem "mirnem" spreminjanju meja po etničnih šivih. Dolgo so mu za nameček pripisovali, da je nastal v kabinetu slovenskega premiera Janeza Janše. Pahor je pred vrhom obiskal vse voditelje zahodnobalkanskih držav. Prepričeval jih je, kako je zmeraj verjel, da je spreminjanje meja na Balkanu, tudi mirno, krvavo iskanje kvadrature kroga. Prepričeval jih je še, da bi z vrha na Brdu lahko EU poslali najmočnejše sporočilo doslej. Ne le o nespreminjanju meja, pač pa tudi o zedinjenju za nekakšen sočasen, morda paketni vstop vseh aspirantk v EU. Zamisel izza te idealistične, romantične politike predsednika je, da bi bilo v EU nemara probleme lažje reševati, kakor če te države ostanejo zunaj. Da ne govorimo o tem, kar je pravzaprav slovensko sproducirana izkušnja iz prve roke, recimo, ko gre za Hrvaško, pa tudi za slovensko vključevanje v EU pred tem. Da bi namreč države območja, ki bi prišle prej v EU, sosedam pogojevale vstop. Kar obupani vidimo že v odnosu Grčije in zdaj Bolgarije do Severne Makedonije.
Toda Pahor je že v pripravljalnih pogovorih trčil ob realnost. Vzemimo samo odgovor Aleksandra Vučića na predlagano deklaracijo. Dejal je, naj Srbom iz EU ne solijo pameti o principih, kakršno je nespreminjanje meja. Zahteva, da deklaracija o nespreminjanju meja upošteva resolucije OZN. Seveda, v tem primeru - nič kaj romantično, prej anatomsko - Kosovo ostaja srce Srbije.
Sinoči se je Pahor sestal še s sovoditeljem, hrvaškim predsednikom Zoranom Milanovićem. Velik zgled bi oba dala, če bi se v okviru procesa zmenila, kaj naj z arbitražo o meji med državama, članicama EU. Že to bi bilo neprecenljivo. Da bi o tem prepričala še svoji vladi pa nepredstavljivo.
