Britanci v vrsti pred dvorano nesmrtnih

Mitja Reichenberg
14.10.2017 06:11
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

V jesenskih mesecih potekajo vsako leto dokaj burne razprave o tem, kdo bo aprila naslednje leto "stopil" v tako imenovano Dvorano slavnih rokenrola, skoraj obljubljeno deželo glasbe na obali Eriejskega jezera v Clevelandu v državi Ohio v Združenih državah Amerike.
Arhiv, ki je hkrati muzej, so ustanovili leta 1983, leta 1986 pa se je začela dirka za prestižna mesta v tem glasbenem mavzoleju. Zgodovino so začeli pisati Chuck Berry, James Brown, Ray Charles, Sam Cooke, Fats Domino, The Everly Brothers (Don in Phil), Buddy Holly, Jerry Lee Lewis, Little Richard in Elvis Presley. Pogoj, da nekoga uvrstijo na seznam (in še ni rečeno, da tudi dejansko pride do realizacije), je, da je prvi glasbeni album izdal pred najmanj 25 leti in ostal znan ali prisoten še v času imenovanja, ali pa ima poseben pomen za zgodovino glasbe. To pa ni prav lahka naloga. Samo spomnimo: letošnji vhod so doživeli ameriška folk pevka Joan Baez pa ameriški skupini Pearl Jam in Journey, britanska rock glasbena zasedba Electric Light Orchestra, britanska progresivna rock skupina Yes, producent Nile Gregory Rodgers in pa (prvič v zgodovini tovrstne glasbe) raperski izvajalec Tupac Shakur.
Zdaj je pred vrati te hale kar precejšnja gneča. Glasovanje, kdo bo prišel na vrsto, je deljeno v dva sistema. Izmed izbranih posameznikov in posameznic ter različnih glasbenih skupin lahko izbirajo ljudje dejansko po vsem svetu, samo prijaviti se je treba na internetni naslov Dvorane slavnih in že lahko glasujete. Ta možnost je odprta za vse do 5. decembra 2017, nato pa bodo strokovne glave in ušesa staknili še poklicni glasbeniki. Predvideva se, da jih bo kakšnih 800, med katerimi bodo vsekakor različni umetniki, izvajalci, glasbeni zgodovinarji in producenti. Šele 14. aprila 2018 bo dejansko znano, katera imena bodo imela prost vstop. In med kom se bo izbiralo?
Nominacije so precej pisane. Posmrtno nominacijo je najprej prejela legendarna ameriška pevka Nina Simone (1933-2003), rojena kot Eunice Kathleen Waymon. Bila je politična aktivistka, jazz in blues kantavtorica, pianistka in več kot odlična pevka. Njen prvi studijski album, s katerim je opozorila nase, je bil Little Girl Blue (1958), na katerem je bilo nekaj preizkušenih skladb (I Loves You, Porgy iz opere Porgy in Bess G. Gershwina) pa večna Love Me or Leave Me ter njen prvi hit My Baby Just Cares for Me, katerega je leta 1987 uporabila modna hiša Chanel za parfum Chanel No. 5 in tako Nino Simon ponovno postavila pod žaromete. Prav tako je posthumno imenovanje doletelo pevko Sister Rosetto Tharpe (1915-1973), rojeno kot Rosetta Nubin oziroma Rosether Atkins. Svoj prvi studijski album je posnela pri založbi Decca, in sicer leta 1941. Kot gospel pevka je bila prva, kateri je Decca sploh dovolila snemanje takšnega glasbenega stila - in skoraj vse skladbe so postale hit: Rock Me, That's All, My Man and I in The Lonesome Road, kar je tudi naslovna skladba albuma. Prav ona je bila tista, ki je vplivala na kasnejše glasbenike, kot so bili Little Richard, Johnny Cash, Chuck Berry, Elvis Presley in Jerry Lee Lewis. Zagotovo se lahko strinjamo, da obe dami sodita v hišo resnično pomembnih in slavnih rock'n'roll glasbenikov in glasbenic.
Ko pa pogledamo preostali seznam, vidimo, da je med 19 nominacijami precej glasbenikov iz Velike Britanije. Tu je glasbena skupina Radiohead, ki je bila ustanovljena leta 1985 in deluje še danes. Njeni člani so postali legende, to pa so Thom Yorke, Jonny in Colin Greenwood, pa Ed O'Brien in Philip Selway. Na njihov stil, kakor tudi sami priznavajo, so najbolj vplivali Pink Floyd, Queen in Elvis Costello pa tudi Joy Division, Siouxsie and the Banshees in Magazine, pri določenih komadih pa slišimo vplive U2, R.E.M. in celo Pixies. So torej nekakšna posrečena mešanica marsičesa, svoj alternativni rock pa postavljajo v ospredje kot zaščitno znamko. Njihov prvi hit je predstavljala pesem Creep (1992), s katero so si odprli pot do albuma Pablo Honey (1993), ki je prispeval k njihovi vsesplošni popularnosti. Veliko zaslugo pri vsem tem ima tudi njihov producent (Nigel Godrich), na katerega pa se včasih kar malo pozabi, pa ga zato tukaj z veseljem omenjam.
Precej pomembna nominacija je doletela tudi britansko skupino Depeche Mode (1977), ki je svoj debitantski album izdala leta 1981 (Speak&Spell). Band so zasnovali Dave Gahan, Martin Gore in Andy Fletcher in so bili dejansko trio, kar je za rock skupine že v samem startu nekaj posebnega. Klaviaturist Vince Clarke, ki je sodeloval na prvem albumu kot član nastalega kvarteta, jih je po izidu zapustil in tako so posneli svoj drugi album (A Broken Frame) resnično kot rock trio. Nato se jim je pridružil še Alan Wilder, ki je ostal z njimi vse do leta 1995. Letos (17. marca 2017) so izdali svoj 14. studijski album z naslovom Spirit, kar je drugi album, ki so ga izdali pri založbi Columbia, (novi) producent pa je bil James Ford. Po vseh teh letih Depeche Mode dokazujejo, da so še vedno visoko uvrščen band na lestvici Billboard 2000 (17. mesto) in dosegajo zavidljivo poslušanost ter prodajo. Skladba, s katero so pravkar zelo močno nagovorili svetovno glasbeno javnost, je Where's the Revolution. Vsekakor vredna poslušanja, video pa tudi gledanja.
Kot tretja britanska skupina, ki stoji pred vrati Dvorane slavnih, so Dire Straits (1977). Nastala je kot kvartet, kjer sta bila vodilna glasbenika brata Mark in David Knopfler, ob njiju pa še John Illsey ter Pick Withers. Nekakšen jazzy-folk-blues stil, ki se spogleduje celo s čisto beat in rock'n'roll zgodovino, je temelj za prepoznavnost njihovega zvoka. Kot band in kot posamezniki so malo delali/igrali skupaj, malo pa so se tudi razšli in ponovno sestavili, ampak to niti ni tako pomembno. Njihova glasbe je tista, ki jih postavlja v sam vrh pomembnosti. Najbolj prodajan album, ki jih je zalučal visoko na svetovni zemljevid popularne glasbe, je iz leta 1985, njegov naslov pa je Brothers in Arms. Prodan je bil v več kot 30 milijonih primerkov, hkrati pa je bil to prvi album na svetu, ki je bil kot CD prodan v večmilijonskih nakladah. Trenutno so Dire Straits še vedno eden komercialno najuspešnejših ansamblov na svetu, saj njihove prodaje plošč presegajo 100 milijonov primerkov. So pa tudi večkratni dobitniki nagrad, kot so Grammy, Brit, MTV in podobne. Vsi njihovi studijski albumi predstavljajo zgodovino rock glasbe, ki ne sme manjkati na radijskih postajah in ne na policah sodobne zgodovine popularne glasbe. Gre za 6 albumov: Dire Straits (1978), Communiqué (1979), Making Movies (1980), Love over Gold (1982), Brothers in Arms (1985) in On Every Street (1991). Počakajmo na naslednjo pomlad, da vidimo, ali jim bo uspelo priti v dvorano v Clevelandu.
Heavy metal skupina, ki predstavlja prav tako britansko invazijo na Dvorano slavnih, je band Judas Priest. Nastala je davnega leta 1969 in je do danes prodala več kot 50 milijonov kopij svojih albumov, kar je brez dvoma zavidljiva številka. Fluktuacija zasedbe je precejšnja, mogoče pa je prav, da se spomnimo samo ustanovnih članov, ki so imeli pogum in stopili na to (tudi za tedanji čas) izredno drzno pot. To so bili Al Atkins, Ian Hill, Bruno (Brian) Stapenhill, John Partridge in John Perry. Prav slednji je kmalu po ustanovitvi ansambla naredil samomor, zamenjal pa ga je Ernie Chataway. Ime ansambla izhaja iz pesmi/skladbe The Ballad of Frankie Lee and Judas Priest (Bob Dylan, 1967), kar je skoraj šest minut dolga pripovedna pesem, praktično brez refrena in kitic, prvotno predstavljena na Dylanovem albumu z naslovom John Wesley Harding. Kakorkoli, ansambel Judas Priest je zagotovo nekaj posebnega v britanski glasbeni sceni, kar je pokazal že njihov prvi studijski album z naslovom Rocka Rolla (1974). Sledil je morda najbolj prepoznaven Sad Wings of Destiny (1976), med zanimivejšimi pa so zagotovo še Killing Machine (1978), British Steel (1980), Turbo (1986), Painkiller (1990) ter do zdaj zadnji Redeemer of Souls (2014). Zanimivo bi bilo, če bi bili izbrani.
Britansko sceno predstavlja še rock band The Moody Blues (1964), ki je danes bolj progresiven, celo art rock band, nekje vmes v svoji karieri pa so poskušali biti psihedelični rock, kar pa jim zagotovo ni uspevalo kakor skupini The Doors. The Moody Blues so po vsem svetu do zdaj prodali več kot 70 milijonov kopij svojih albumov, prejeli 18 platinastih iz zlatih diskov, snemajo pa za najbolj prepoznavne založbe (Decca, Deram, Polydor, Universal). Za seboj imajo 16 studijskih albumov, do zdaj zadnji pa je izšel leta 2003 z naslovom December. Na seznamu za hišo nesmrtnih je še britanski glasbeni duo Eurythmics (Annie Lennox in David/Dave A. Stewart), ki igra bolj synthpop in new wave glasbo, vendar sta svetovno prepoznana prav po svojem posebnem zvoku, ki sta ga definirala že s prvim albumom In the Garden (1981). Njun verjetno najpopularnejši studijski album pa je 1984 (For the Love of Big Brother) (1984), ki je hkrati tudi poklon Georgeu Orwellu in njegovi knjigi z enakim naslovom.
Dolgo vrsto čakajočih britanskih glasbenikov zaključuje rock-pop pevka, producentka in glasbenica Kate Bush, ki je s svojim glasbenim stilom in desetimi studijskimi albumi označila preteklih 40 let zgodovine popularne glasbe. Res, britanska glasba prevzema Dvorano slavnih v Clevelandu. 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta