Glasba – in z njo zvok - je zagotovo umetnost časa. Beethovnove simfonije ni možno slišati v skrajšani verziji, ne obstajata njena kratka obnova niti povzetek. Izvedba traja od začetka do konca; od prve do zadnje note, od prve do zadnje pavze. Lahko si jo sicer ogledamo v obliki partiture, listamo po njej in se s pogledom sprehodimo po vseh glasbenih oznakah, toda to so le navodila za uporabo. Kakor pri pralnem stroju: program ta in ta, prašek, perilo, potem pa gumb za vklop in – čakati debeli dve uri, da se žehta opere. Če se ustavi prej, vemo, da je nekaj narobe.
Čista glasba in zvok sta bila (in sta še) edina umetniško-zvočna smer, ki poznata kiberprostor. Njuna umetniška poanta se namreč naslavlja na ekspozicijo imaginarne (notranje) podobe ideje in tako ustvarja brezčasovni (vsečasovni) nadrealni prostor neomejene magije, strahu in užitka hkrati. Tako v glasbi nikoli ne gre za čas, ki bi bil nekje začet in drugje končan, temveč za čas v osnovnem pomenu – za vse, kar Kronos (gr. chronos) pooseblja. Brezčasnost. Dejstvo, da je za čisto glasbo čas nepomemben.
Kaj/kdo je bil Kronos? Bil je eden od šestih titanov v starogrški mitologiji, bog časa in žetve; žetev pa vemo, da mora biti opravljena ob pravem času, drugače propade letina. Tako je Kronos bog pravih trenutkov, s tem pa vladar časovne premice od začetka do konca (žetve). Vendar je hkrati tudi zagotovilo, da se bo ta krogotok pričel znova. Z neskončnim vračanjem istega, bi rekel Nietzsche.
Toda s problemom merjenja časa se v vsakdanjem življenju skorajda ne srečujemo več. Do povsem točnega časa danes, v dobi vse preveč pametnih telefonov, radia, televizije, interneta in satelitov ni več prav težko priti. Celo zapestne ure so danes praviloma narejene tako, da se prej pokvarijo, kot pa izgubijo točnost. Čeprav za uporabo točnega časa ne potrebujemo nobenega posebnega znanja, pa postaja tehnika določanja točnega časa vedno bolj zapletena in razumljiva le strokovnjakom. V širšo javnost pridejo občasno le eksotične informacije, da so morali npr. časovni skali dodati sekundo zaradi počasnejšega vrtenja Zemlje. Prav kmalu se bodo časopisi verjetno spet razpisali o merjenju časa, saj se v strokovni javnosti pojavljajo predlogi, da bi znova prilagodili definicijo sekunde. Z razvojem tehnologije in z uporabo vse natančnejših merskih inštrumentov so skozi dvajseto stoletje definicijo sekunde, ki je danes definirana s pojavi iz sveta atomov, že večkrat spremenili, zato smo na izboljšave definicij že kar nekako navajeni. Vseeno pa se nam zastavlja nekaj na prvi pogled morda naivnih vprašanj: kako lahko trdimo, da je nova definicija sekunde boljša od stare, če pa je bila že stara točna ad definitionem, torej po definiciji? Ali obstaja neka zunanja referenca, glede na katero lahko rečemo, da je ena definicija sekunde slabša od druge? Kaj je torej tista res prava mera časa? Katera ura je najbolj točna?
Skoraj vsak učbenik fizike se v prvem poglavju dotakne tudi problema merjenja časa. Avtorji praviloma povzamejo definicijo sekunde in opišejo zgradbo in delovanje najbolj natančnih ur. Bolj poglobljene knjige običajno navedejo še, da je definicija sekunde nekaj povsem arbitrarnega, kar kot konvencijo določi vsakih nekaj desetletij konferenca modrih mož po kriteriju praktičnosti. Tudi v okviru razprav v filozofiji narave vprašanje merjenja časa ni bilo nikoli prav v ospredju. Sam problem po navadi ni bil niti jasno definiran, večinoma pa so ga kar preprosto pometli pod preprogo oziroma mu niso posvečali pretirane pozornosti.
V sestavku z naslovom Merjenje časa je francoski matematik Henri Poincaré že leta 1905 razmišljal o obstoju reference, glede na katero definiramo enoto za merjenje časa. Prišel je do ugotovitve, da sloni vsa moderna fizika na predpostavki, da je trajanje dveh enakih pojavov enako dolgo, ali drugače, da enaki vzroki vzamejo enako časa, da ustvarijo enake posledice. Poincaré je bil prepričan, da je pravzaprav vseeno, kateri pojav izberemo za merjenje časa. Zanj so bili vsi pojavi enakovredni, saj ni našel ne apriornega ne empiričnega kriterija, po katerem bi lahko določil mero časa. Za moderno postgalilejsko znanost pa je ključno prav ontološko poenotenje narave oziroma ukinitev delitve na popolno nebo in približni sublunarni svet. Prav to poenotenje pa nebeškim gibanjem odvzame avro popolnosti, zaradi katere so bila posebej odlikovana in so lahko merila čas. Menimo, da je prav prehod od mere časa, ki je vezana na neko posebej "popolno" naravno gibanje (običajno je to vrtenje neba), k času, ki je določen relacijsko prek univerzalnih matematičnih zakonov galilejske narave (čas najbolj natančno odraža parameter t iz enačb matematične fizike), verjetno eden od pomembnejših elementov galilejske revolucije oziroma konstitucije moderne znanosti.
V začetku 20. stoletja so zaznali fluktuacije v hitrosti vrtenja Zemlje, zato so se lotili postavljanja najrazličnejših teoretskih modelov Zemljine dinamike, ki bi jim omogočili, da bi nepravilnosti v izmerjenem vrtenju Zemlje računsko odstranili. Že ob koncu 19. stoletja je Simon Newcomb izboljšal natančnost astronomskih meritev do te mere, da je lahko pokazal, kako se na nekaj decimalk natančno izmerjeno število dni, ki se zvrstijo v enem letu, pravzaprav spreminja iz leta v leto. Probleme v nepravilnostih je do neke mere uspevalo razumeti, dokler ni prišlo do meje, ko se vseh zunanjih vplivov tudi z vse boljšimi modeli ni več dalo odmisliti. Na Zemljino vrtenje vplivajo tudi pretakanja in premiki v jedru, česar pa se z enačbami ne da zaobjeti.
