Barbara Gavez Volčjak
Drava se lesketa v soncu, ko pri Gortini, tik pred Muto, zavijemo z glavne ceste med Mariborom in Dravogradom proti splavarskemu pristanu. Ob bregu privezan splav, po domače flos, čaka na potnike, da jih popelje na "rajžo" nekaj kilometrov nizvodno. Zbrala se je velika družba, in ker je sredi tedna, so v njej večinoma upokojenci. Iz Dolenjske so prišli na Koroško, da se spustijo po Dravi in primerjajo, ali je podobna njihovi Krki. Ko je vseh 115 potnikov (še kakih pet bi se jih lahko stisnilo zraven, če jih je več, je splav preobtežen) zbranih, flosarji odvežejo vrvi in odrinejo od brega.
Sodobno turistično splavarjenje je sicer daleč od romantike, čeprav najbrž ni veliko manj naporno kot nekoč. Toda na videz se ne kormoniš spredaj ne ravnač zadaj ne mučita kaj preveč, pa še gumenjak s Tomosovim motorjem je privezan ob bok plovila. Z njim je namreč treba splav skupaj s potniki vrniti v matični pristan, sicer bi bilo treba za turiste organizirati prevoz nazaj na Gortino.
Sodobno udobje
Pa še kup drugega udobja ponuja sodobni splav. Ne le, da turiste posedejo k lesenim mizam pod streho, tudi malico na žlico jim pripravijo in jih ves čas plovbe zabavajo s komičnim programom in glasbenimi vložki. Miha Drajzinger, najstarejši še živeči flosar v društvu, zna povedati marsikaj iz življenja nekdanjih flosarjev: "S Kobanskega hriba in s Pohorja so furmani in pavri les skup sprajli, mi flosarji pa smo znali les tak skup sestavit, da se nam že na prvi johi ni razletel." Pri čemer pojasni, da je joha steber mosta. In še: "Flosarji so dobro zaslužili, ampak kaj jim to pomaga, ko pa so vse, kar so zaslužili, tudi zalumpali." Mimogrede Drajzinger še razloži, da se je cizej imenoval splav, "s katerim so na gregorjevo stari kormoniši po vsej strugi preverili plovbo po reki in videli, kaj vse je treba postoriti in kaka navodila dati, da bo plovba mirna in varna". Mimo Varaždina so flosarji pluli do Donje Dubrave, kjer so naredili prve kupčije ali pa nadaljevali pot do današnjega madžarskega Barča in do Osijeka, kjer se je večina flosarskih rajž končala, les pa je šel v Podravino, Banat, Srem.
Iz zgodovine
Prvi pisni viri omenjajo splavarstvo na reki Dravi v letu 1280. Splavarstvo je bilo v 19. in 20. stoletju najmočnejša gospodarska panoga v Dravski dolini, kruh je dajalo tudi 700 splavarjem. V vasici Javnik je v avtentično ohranjeni splavarski hiši muzej, ki predstavlja tipično življenje takratnih splavarjev. Zadnji gospodarski splav pa je po Dravi zaplul 2. avgusta 1964.
Reka povezuje ljudi
Drava je danes zaradi številnih elektrarn najbrž mirnejša kot nekoč, zato si lahko krmar ali kormoniš vzame tudi nekaj časa za pogovor s potniki. Anton Gostenčnik, predsednik društva Koroški splavarji na Dravi, pravi, da so društvo ustanovili junija 2000, do danes pa so prepeljali že preko 200.000 potnikov. Večinoma gostijo organizirane skupine, če te niso polne, pa se jim lahko pridružijo tudi posamezniki, družine ali manjše zaključene skupine. Vožnja s splavom je lahko samostojno doživetje ali del obsežnejšega doživetja na Koroškem, saj se je denimo mogoče skupaj s kolesom peljati s koroško železnico iz Maribora v Dravograd, tam sesti na kolo in se vrniti v Maribor po Dravski kolesarski poti, del te pa počivati na splavu. Ali pa je splavarjenje del paketa, v katerem so še druge zanimivosti in aktivnosti. Korošci so namreč spoznali, da bodo v turizmu dlje prišli s povezovanjem, kot če počnejo vsak svoje. "Zato se z velikim interesom vključujemo v projekt Drava Festival. Celoletne aktivnosti so namenjene oblikovanju različnih produktov, ki bi se z enega dne razširili na dvo- ali tridnevno bivanje na Koroškem z nadaljevanjem do Maribora in dalje na Hrvaško. Spodbujamo razmišljanje, da je Drava evropska reka, ki je že od nekdaj povezovala ljudi brez današnjih sodobnih naprav," razlaga Gostenčnik.
