Posvetujejo se lahko z izbranim zdravnikom specialistom družinske medicine, poiščejo pomoč pri diplomirani medicinski sestri ali se udeležijo programov v lokalnemu Centru za krepitev zdravja oziroma zdravstveno-vzgojnih centrih v zdravstvenih domovih po Sloveniji. Podpora na področju sladkorne bolezni, ki se imenuje edukacija, je sestavljena iz izobraževanja, usposabljanja za izvajanje veščin, grajenja notranje motivacije za izvajanje teh aktivnosti in podpore dejanskim dolgoročnim spremembam. O tem, zakaj se odkrivanje bolezni razlikuje po regijah, kako opolnomočiti osebe s sladkorno boleznijo, kako pomembno vlogo ima družinski zdravnik in da je ključno skupaj s posameznikom pripraviti uresničljiv načrt, smo se pogovarjali z dr. Katarino Skubec Moćić, specialistko družinske medicine.
Pred leti so rezultati raziskave Obvladajmo sladkorno pokazali, da ima več deset tisoč ljudi sladkorno bolezen tipa 2, ne da bi vedeli zanjo, zlasti v vzhodni Sloveniji, med starejšimi od 60 let in med tistimi, ki imajo povečano telesno težo in indeks telesne mase 30 ali več. Je stanje še vedno enako?
Glede na dostopne podatke NIJZ glede predpisovanja zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni, je ta delež še vedno največji v vzhodni Sloveniji, posledično ima tukaj največ ljudi sladkorno bolezen.
Pa se še vedno v vhodni Sloveniji pozneje odkrije osebe s sladkorno boleznijo tipa 2?
Urejenost oziroma vodenje sladkorne bolezni se močno razlikuje po regijah, vendar pa na vprašanje, zakaj se v vzhodni Sloveniji osebe s sladkorno boleznijo odkrije pozneje, nimamo enoznačnega odgovora. Ponekod je navada, da vse novoodkrite bolnike pregledujejo diabetologi, če pa jih primanjkuje, je vsaj začetno zdravljenje v rokah družinskega zdravnika. Odkrivanje pa je odvisno od kakovosti na primarni ravni, torej preko referenčnih sester in kadrovske »podhranjenosti« družinskih zdravnikov…
Sladkorno bolezen tipa 2 še vedno spremlja stigma, češ, da so to lene in predebele osebe, ki nimajo občutka za odgovornost, imajo slabo samodisciplino itd. Nekateri se zato zelo pozno ali sploh ne odločajo za posvet pri družinskemu zdravniku. Mislite, da je ljudi strah, da jih bo ta okaral, jim začel naštevati, česa vsega ne bi smeli?
Vsi, ki imajo dober odnos z družinskim zdravnikom, vedo, da naš princip dela ne temelji na kritiki, temveč spodbujanju k spremembam, motivaciji in spremljanju bolezni. Zelo pomembno je tudi sodelovanje družinskega zdravnika z bolnikom, zato je ključno, da nas vidi kot partnerja, ki mu lahko zaupa, da bo bolje obvladal sladkorno bolezen. Z okaranjem se tega odnosa ne da doseči. Menim, da bolnikov strah izvira iz tega, kako bi svetovana sprememba življenjskih navad, vplivala na njihov vsakdanjik, na katerega pa mogoče niso pripravljeni.
Kako lahko družinski zdravnik spodbudi in nagovori osebe z dejavniki tveganja za sladkorno bolezen tipa 2?
Družinski zdravnik mora poleg dobrih strokovnih podlag, poznati tudi strategije spodbujanja, opolnomočenja in motivacije. Njegova prednost je ta, da pozna svoje bolnike in tako individualno zastavlja cilje zdravljenja.
Prej ste že omenili spremembo življenjskih navad, ki čaka osebe z novo odkrito sladkorno boleznijo. A sladkorna bolezen ne pomeni le odrekanja, gre pravzaprav za zdrav način življenja, ki bi se ga lahko držali vsi. Ali jim lahko takšen pogled na bolezen približamo preko delavnic v Centrih za krepitev zdravja (CZK) ali s programom, kakršen je Tabletka?
Ti programi so nekaj najboljšega, kar lahko bolnik v Sloveniji dobi oziroma sodeluje pri njih. Tam posameznik spozna, da v bolezni ni sam, saj so delavnice skupinske. Imajo možnost pridobiti odgovore na laična vprašanja, ki jih zdravniku navadno ne upajo razkriti. Tudi sama sem sodelovala v CKZ, pri delavnici » S sladkorno boleznijo skozi življenje«., zato lahko iz prve roke svojim osebam s sladkorno boleznijo svetujem, zakaj je dobro, da se udeležijo ponujenih delavnic in kaj vse bodo z njo pridobili, od znanja o bolezni, prehrani, ogljikovih hidratih, nova poznanstva, izkušnje drugih, spoznali resnice in razbili mite…
Torej izobraževanja pomagajo posamezniku, da lahko s sladkorno boleznijo živi manj obremenjeno?
Pri obvladovanju sladkorne bolezni je ključnega pomena zdrav življenjski slog. Edukatorke imajo izjemno pomembno vlogo, da bolniki preko učenja o ogljikovih hidratih sami spoznajo, kje se skrivajo v hrani, kako delujejo na telo, kaj to pomeni za njihove vrednosti sladkorja, kako si pravilno izmeriti sladkor v krvi. Ko to obvladajo, se čutijo močne za spremembe in sodelujejo pri zastavljenih ciljih zdravljenja. To, da bolnika opolnomočimo, je cilj vseh deležnikov v zdravstvenem sistemu, torej družinskega zdravnika, referenčne sestre in edukatorjev v CKZ. Nekateri bolniki do tega spoznanja pridejo sami preko izobraževanja po spletu, branja revij ali knjig ipd., spet drugi potrebujejo večkratno obnovitev delavnic in razlage. Odvisno od zmožnosti, potreb in želja bolnika, zato mora zdravljenje vedno biti prilagojeno posamezniku.
Državni program za obvladovanje sladkorne bolezni 2020-2030 načrtuje podporo opolnomočenju posameznika za zdrav način življenja in krepitev zdravstvene pismenosti z zagotavljanjem dostopnosti programov in drugih ukrepov krepitve zdravja za vse skupine prebivalstva. Kašna je zdravstvena pismenosti odraslih prebivalcev Slovenije in kakšna je v vzhodnem delu države?
NIJZ je pripravil pregled stanja o zdravstveni pismenosti bolnikov, dostopni na https://nijz.si/publikacije/zdravstvena-pismenost-odraslih-v-sloveniji/. Zdravstvena pismenost je na eni strani povezana z osnovno pismenostjo bolnikov ter obsega znanje, motivacijo in zmožnost posameznika, da dostopa do zdravstvenih informacij in jih tudi razume. Po drugi strani pa je odvisna od organizacije zdravstvenega sistema. A če povzamem vprašanje; programov v okviru NIJZ in ambulant za opolnomočenje je dovolj, kakšna pa je organizacija po regijah in dostopnost do njih, pa je druga zgodba. To bo v prihodnje predstavljalo velik izziv, glede na stanje, kot ga trenutno premoremo v primarnem zdravstvu.
