Država, ki je selfi pozerji še niso preplavili

"Kakšen pa je tuš?" je prepotena, izžeta zaradi visokih poletnih temperatur, nervoze in vlačenja prepolnega kovčka naivno vprašala sopotnica, ki je dajala videz gosposkosti in popotniške neizkušenosti.
"Kakšen tuš? Niti vode ni!" jo je pribil odgovor.
Tako se je začela pot v Armenijo na prastarem, po jeklenih sovjetskih časih smrdečem spalniku, na katerem ni bilo ne tuša ne zraka. Voda je skozi kihajočo, zarjavelo pipo na stranišču, skupnem za cel vagon, občasno le pricurljala. Oken pa se ni dalo odpreti ne v kupejih ne na hodniku. Hermetično zaprti smo se celo noč, kakšnih devet ur, v sopari cijazili iz gruzijske prestolnice Tbilisi v glavno mesto Armenije Erevan, čeprav je med njima le 170 kilometrov zračne razdalje.

Ogrevajo se z gnojem

Armenije oziroma Hajastana, kot svoji domovini pravijo Armenci, selfi pozerji in masovni turizem še niso preplavili in zato je še bolj privlačna. Vendar jo tujci že pospešeno odkrivajo. Država s tremi milijoni prebivalcev je namreč v letu 2017 zabeležila skoraj 19-odstotno rast števila turistov glede na leto poprej oziroma okoli milijon in pol gostov, navaja nacionalni statistični urad. Zaradi političnih konfliktov s sosedama Turčijo in Azerbajdžanom (meje so zaprte) je še vedno močno naslonjena na Rusijo in armenske "gastarbajterje", ki denar iz tujine pošiljajo domov in tako rešujejo revščino. Diaspora je izjemno močna, saj v tujini živi kar sedem milijonov Armencev ali več kot dve tretjini, največ jih je v Rusiji, ZDA in Franciji. Mnogi svoje zaslužke vlagajo tudi v armenske javne (infrastrukturne) projekte. Gospodarstvo je odvisno od tujih investicij in kreditov. V zadnjem času aktivno čistijo korupcijo, predstavniki oblasti izgubljajo položaje, a dela je še veliko. Država je izjemno centralizirana, saj se (tuji) kapital steka v prestolnico, podeželje pa hira. Na vaseh poleti sušijo gnoj, s katerim si pozimi kurijo. Pred leti so zaradi kurjave drastično posekali gozdove po državi.

Lastna soba je že dober standard

"Ja babuška Nina, ti djevuška Ninuška," je kot mantro ganljivo ponavljala starka in se prešerno zahvaljevala galaksiji in stvarniku, delno zaradi najinega enakega imena, delno zato, ker sem kupila pletene nogavice in ji pustila dvojni znesek. Kot vkopana sem na tleh obsedela z njo na znamenitem pokopališču kamnitih križev - hačkarjev, kjer ždi vsak dan in čaka milost turistov. Opazovala sem njene spretne, zgubane prste, kako vrtijo obrabljene pletilne igle, in zamaknjeno poslušala njeno poetično čebljanje v nerazumljenem jeziku. Najbrž je govorila o težkem življenju, a ni težila. Poosebljala je bedo sistema, ki človeka potiska na dno.

Na konjak in jazz

Temačnost genocida iz leta 1915, ko naj bi bili Turki pobili milijon in pol Armencev, je še vedno prisotna. Morda tudi zato Armenci delujejo nekoliko otožni, bolj nežni so od recimo sosedov Gruzijcev. Tujci jih iskreno zanimajo. Ni nenavadno, če vas neznanec na ulici povabi na kavo in klepet. Mladi znajo angleščino, starejši ruščino. Armensko identiteto pa močno zaznamujejo lastni jezik in pisava, ki so jo dobili že v 5. stoletju, armenska apostolska (pravoslavna) cerkev, bogata, dolga zgodovina in izguba svete gore Ararat.