Džezzva: Za "cool" publiko, ki ne zganja panike

Etnojazzovski kvartet Džezzva iz Murske Sobote sploh ni nov. Obstaja od leta 2010 in izdal je že tri albume. Zadnjega prav pred kratkim. A vse v samozaložbi, kar je za opaznejši prodor do širše javnosti - na primer z rednim predvajanjem na tistih nekaj redkih radijskih postajah, ki sploh vrtijo sodobno nekomercialno glasbo, kaj šele jazz (na internetu pa sicer je dosegljivo skoraj vse, a manjkajo relevantni aksiološki kriteriji) - malce neprikladno. Sploh ker Džezzva ne nastopa zelo pogosto in je že zato znana predvsem v domačem Prekmurju. Pa še tam ne ravno najširši publiki. Glasbenim sladokuscem pač, tudi v širšem prostoru. A ti so dokaj zanemarljiva manjšina ...
Člani skupine seveda niso začetniki in še manj amaterji. Skupno muziciranje očitno dojemajo kot zelo resno in do perfekcionizma natančno delo ter hkrati kot uživaški hobi. Čeprav Mojmir Wolf (kontrabas), Miran Celec (bobni), Iztok Rodež (kitara) in Dejan Berden (klaviature) pripadajo različnim generacijam - starostni razpon je od 44 do 74 let -, jih druži veselje do izrazito avtorskega, a skladnega soustvarjanja.

Poklon izvirom glasbe

V njihovi glasbi se prepletajo tradicionalni elementi prvobitnega ameriškega jazza, dixielanda, standardov "zlatega obdobja", dodelane urejenosti klasične glasbe ter ljudskih vplivov orienta (nanj namiguje že naslov albuma - sintur, predhodnik cimbal, je staro glasbilo Mezopotamije in Perzije), Balkana in Panonske nižine z izrazitim romskim vplivom vred, slovenskih pokrajin, seveda še posebej Pomurja ... A tudi sodobnejše zvrsti od prefinjeno eteričnega ECM-jazza, bolj živahnega jazzrocka do artrockovskih, popularnoglasbenih pa tudi diskretno eksperimentalističnih pristopov. Vse skupaj nadgrajujejo v inovativno celoto, ki je dovolj spevna, splošno poslušljiva, a nagovarja tudi zahtevnejšo publiko.
Velika dvorana Gledališča Park sredi Murske Sobote se je prejšnji petek, ko je Džezzva ob izidu zgoščenke Sintur pripravila celovečerni koncert, kar spodobno napolnila. Glasbeniki so se ob skrbni scenografiji s projekcijami fotografij v ozadju očitno namenili odigrati kako uro in pol neprekinjenega prepleta skladb - seveda predvsem novejših, razširjenih z nekaj sprotne improvizacije.

Incident z alarmom

Kot nekakšen intermezzo in prikaz individualnega mojstrstva vsakega od njih pa so si zamislili strnjeno zaporedje solističnih točk. Pri bobnih, kontrabasu in kitari je še vse šlo gladko. Sredi klavirskega sola pa se je vklopil prodorni zvočni alarm.
Pianist je tisto enakomerno zaporedje dveh piskajočih tonov sprva z dobro mero humorja vključil v nastop kot nekakšen kakofonični metronom, a prav dolgo se ni dalo zdržati. Še sploh, ker se je izganjanju publike z ušesa parajočim zvokom kmalu pridružilo še povzročanje nelagodja z mrazom - hlajenje je namreč začelo delovati s polno močjo. Ni gorelo, ni se povečala koncentracija kakih nevarnih plinov v dvorani, le "pametna" avtomatska elektronika se je suvereno odločila sprožiti preplah. Neuspešno! Najbrž je jazzovska publika pač dovolj "cool", da ni nihče zagnal panike.
Je pa bila kontinuiteta koncerta in s tem pozornosti poslušalcev ter zbranosti glasbenikov nasilno prekinjena. Po nenačrtovanem odmoru so spored sicer tekoče izpeljali do konca. Za dodatek so odigrali priredbo znane prekmurske ljudske pesmi, ki morda najbolj nazorno ilustrira njihov umetniški kredo. Spoštljiv odnos so izrazili skozi dokaj radikalno predelavo, polno svežih domislic, a s tem niso niti malo okrnili prepoznavnosti izvirnika.