Leta 1888 je filolog Friedrich Nietzsche napisal delo z naslovom Primer Wagner. Tedaj je bil star natančno 44 let. Podnaslov tega spisa je precej pomenljiv: Problemi glasbenikov. Iz tega časa je tudi njegovo delo z naslovom Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom. Predvsem naslov druge knjige je treba pogledati v originalu (Götzen-Dämmerung), kar je neposredni odgovor na glasbeno dramo, ki jo je leta 1876 ustvaril Richard Wagner in ima naslov Götterdämmerung (Somrak bogov). Če se še za trenutek ustavimo pri Nietzscheju, potem moramo omeniti njegovo mladostno delo, ki ga je napisal, ko je bil star 28 let, in ki ima naslov Rojstvo tragedije iz duha glasbe (1872).
Mejniki teh treh knjig so izredno pomembni za razumevanje razvoja glasbe, še bolj pa Richarda Wagnerja. Znotraj teh časovnih gabaritov sta bila namreč Nietzsche in Wagner velika prijatelja, malodane intimna sogovornika, izredno spoštljiva in naklonjena drug drugemu. Nato pa se je Nietzsche odvrnil od Wagnerja, mu očital tisoč in eno stvar ter pričel preko svojih knjig zlivati ogenj in žveplo na Wagnerjevo glasbo, ustvarjanje in življenje. Oba konca te palice sta pomembna: če ne bi bilo njunega prijateljevanja, ne bi imeli prve knjige (Rojstvo tragedije, v kateri Wagnerja obožuje) in ne njegovih kasnejših del, v katerih Wagnerja tepta. Očitno je, da je z Wagnerjem in njegovo glasbo še danes tako. Ali jo obožujete ali odklanjate. Srednje poti pač ni.
Vsekakor se je na slovenskih opernih odrih po letu 2013, ko je ves glasbeni svet proslavljal 200. obletnico rojstva Richarda Wagnerja, vendarle nekaj premaknilo v smeri izvajanja njegovih glasbenih dram. Skoraj sto let smo namreč živeli v nekakšnem krču, ki je bil zasajen na idejah, da naj bi bila njegova glasba izredno težka, nerazumljiva, povezana s temnimi silami nemškega nacizma in fašizma, Hitlerjevo blaznostjo in antisemitsko ideologijo. V vsem tem je vsekakor nekaj resnice, vendar to nima zveze z glasbo in njenim ustvarjanjem. Wagner je umrl leta 1883, torej vsekakor prej, kakor bi se svetu sanjalo o prvi, kaj šele drugi svetovni vojni, vzponu velike nemške ideje, holokavstu in vseh grozotah, ki so sledile več kot pol stoletja kasneje. Če bi hoteli biti politično nekorektni, bi njegovo glasbo prav zlahka prilepili tudi danes na vsa dogajanja okoli terorizma, rasizma in neonacizma, od Charlottesvilla do Berlina in Washingtona in še in še. Ampak to pa res nima smisla.
Celotno veliko glasbeno dramo v štirih delih, imenovano Nibelunški prstan (Der Ring des Nibelungen), je Wagner ustvarjal med letoma 1860 in 1876, torej dobrih petnajst let. Prva opera, imenovana tudi "predvečer", je Rensko zlato (Das Rheingold) in je imela premiero 1869. Temu sledijo "prvi dan" Valkira (Die Walküre, 1870), nato "drugi dan" Siegfried (1876) ter zaključni "tretji dan" Somrak bogov (Götterdämmerung, 1876). Mariborska operna hiša je v tej sezoni že izvedla odlično pripravljeno predvečerno Rensko zlato, pravkar pa je bilo možno v Ljubljani slediti dvema večeroma, na katerih sta bila prikazana Siegfried in Somrak bogov v izvedbi Marijinskega gledališča iz Sankt Peterburga, dirigiral pa je Valerij Gergiev (kot zaključni spektakularni del 65. Festivala Ljubljana) in prejel visoko slovensko državno odlikovanje za več kot dvajsetletno kontinuirano gostovanje v Sloveniji. Ob tem se sicer lahko vprašamo, kaj mojster Gergiev resnično prida h glasbeni kulturi v Sloveniji – poleg videnja in slišanja dobrih izvedb, neposredno na tukajšnjih odrih in v dvoranah. Res Slovenija nima umetnikov tega formata?
Celoten Nibelunški prstan je nekaj več kot 15 ur dolga zgodba, ki se zaključuje z dvema glasbenima dramama, v katerih zlahka prepoznavamo težave in podobe današnjega sveta in življenja. Morda je prav zaradi tega Wagner toliko bolj pripovedovalec in dramaturg kakor pa romantični melodik v smislu Verdija, ki je bil dejansko njegov sodobnik. In morda prav zato mnogi tako izrazito tarnajo, da so Wagnerjeve opere težje poslušljive od popevkarskih kolegov (Verdi, Puccini, Bizet). Dejansko pa so težje razumljive, sploh za tiste, ki ne marajo bolj kompleksnega premišljevanja. Na drugo stran tehtnice pa moramo vendar položiti tudi žalostna dejstva, da je bila Wagnerjeva glasba med nemškim nacizmom in drugo svetovno vojno izrabljena v politično agitacijo, predvsem kar se tiče največjih žrtev nacizma – Judov. In Wagnerjeva glasba je v Izraelu še danes nekako neuradno prepovedana.
Vrnimo se k zaključku Prstana. Siegfried je zgodba, ki ima dve pomembni plati. Ena je maščevanje, druga je pogum. Današnji čas je postal tako zmeden, da se eno in drugo sploh več ne loči. Če je bil Siegfried mišljen kot poosebljanje obojega, pa je škrat Mime prebrisan politik, ki želi Siegfrieda zastrupiti. Na srečo mu to ne uspe, po vrhu ga Siegfried skrajša za glavo, na koncu pa reši prelepo valkiro Brünnhildo, kar je dokončno razbesnelo Nietzscheja – v eseju Primer Wagner je vse skupaj označil za skrajno dekadentno dejanje, glasbo pa za bolno, polno nekakšnih nepomembnih drobnarij in hedonizma. Wagner je v njegovih očeh postal konformist, lovec na denar in všečnost. Toda kaj se danes pričakuje od umetnika, ki naj bi bil hkrati del opaženega občestva, v središču pozornosti in finančno dobro podprt? Točno to, kar je počel Wagner. Še več: opisoval je razmerja moči preko mitoloških zgodb, hkrati pa jih postavljal pred občinstvo na ta način, da je lahko prepoznavalo problematiko vsakdana in "navijalo" za svoje operne junake. Če Siegfrieda nekako prepišemo v čas, ki ga sedaj živimo, bomo zlahka poimenovali vse like: od velikana Fafnerja, ki varuje prstan, boga Wotana, ki na koncu zažge Valhalo, do izprijenega grdobca Mimeja in Albericha, prelepe valkire Brünnhilde ter njenega neustrašnega Siegfrieda. Poskusite – ni prav težko.
Siegfried je zgodba, ki ima dve pomembni plati. Ena je maščevanje, druga je pogum. Današnji čas je postal tako zmeden, da se eno in drugo sploh več ne loči
