Branka Bezjak
Sommerfrische (poletni umik) je izraz, s katerim označujejo avstrijsko regijo Salzkammergut. Ta del Gornje Avstrije, ki je obdan z gorami, pod njimi pa ležijo (osvežilna) jezera, je bil namreč od nekdaj zaradi znosnejšega poletnega vremena privlačen za preživljanje dopusta. Pokrajina je videti podobno kakor pri nas ob Blejskem ali Bohinjskem jezeru, le da se pri naših sosedih vse to razteza na veliko večjem območju.
Naravne danosti omogočajo marsikatero športno aktivnost, živahna mesta in idilične vasice z značilno arhitekturo pa še kulturne dogodke. Zlasti je tam živahno s pestro ponudbo letos, ko je mesto Bad Ischl z regijo Salzkammergut evropska prestolnica kulture (EPK) 2024. Sophia Seigner, predstavnica za medije v uradu za turizem Gornje Avstrije, je dejala, da želijo tudi s tem projektom spodbuditi, raztegniti turistični obisk čez vse leto. Ta je sedaj pretežno v poletni sezoni, čeprav je tudi pozimi na voljo veliko aktivnosti.
Sodobnost s tradicijo
V tradicionalno okolje so pripeljali sodobno umetnost, razstave, performanse in jih soočili s tradicijo, lokalnimi rokodelci in mojstri, pridelavo soli, ki je še zmeraj osrednji nosilec gospodarstva. Z delavnicami in povezovanjem 23 lokalnih skupnosti pa želijo prinesti tudi trajnostne učinke, opozoriti, da je treba tudi ta, bolj ruralna območja enakomerno razvijati, skrbeti za trajnostno mobilnost, ekologijo na sploh, nam je skupini novinarjev ob obisku povedala Elisabeth Schweeger, umetniška vodja EPK Bad Ischl in Salzkammergut.
Eden večjih izzivov bo gotovo, kako omejiti in v bolj znosne okvire spraviti naval turistov v slikovito območje Hallstatta, ki je razglašeno tudi za Unescovo svetovno dediščino. Ta biser ob istoimenskem jezeru s krasnimi lesenimi stavbami, oprtimi na pobočje hriba, v glavni sezoni dnevno oblega na tisoče turistov, skupno okoli milijon na leto, pri čemer je stanovalcev le kakih 800. Srečo smo imeli, da smo prišli v kraj dovolj zgodaj, da smo našli parkirišče. Kasneje smo izvedeli, da imamo veliko srečo, marsikomu je ta namen že večkrat propadel, ker ni našel prostora za vozilo. Pri parkiranju in ustavljanju pa so tam zelo strogi, smo izkusili tudi mi. Ker je naš kombi le za dve minuti ustavil, da smo na hitro izstopili, se je šofer že moral zagovarjati pri redarki. Pogajalske spretnosti naše vodnice so nas potem obvarovale kazni.
Na hitro smo se nato sprehodili skozi kraj. Za daljše oglede sicer nismo imeli časa, zato pa nam je uspelo videti kostnico na pokopališču. To je gotovo ena bolj neobičajnih stavb. A ne zaradi videza, temveč zaradi vsebine. Na stotine lobanj in tudi drugih kosti je namreč v njej zloženih ob stene. Z lobanj je mogoče razbrati tudi imena in posvetila umrlim. Posebni mojstri so se namreč ukvarjali s tem, da so lobanje lepo očistili, pobelili in jih nato poslikali. Z današnje perspektive se to morda zdi nepietetno, toda razlog je bil povsem praktične narave. Pokopališče je tako majhno, da se je hitro polnilo. Zato so iz posameznega groba po okoli petnajstih letih izkopali kosti, jih očistili, lobanjo (ali še kakšne kosti) pa nato spravili v kostnico. Ko so se začeli žarni pogrebi, je to zamrlo, a še zmeraj lahko na željo posameznika opravijo tudi izkop kosti.
Ob našem povratku k avtomobilu so se v kraj že začele valiti trume ljudi, zlasti turistov iz Azije, ki jim je Hallstatt posebno blizu. Kitajcem denimo je slikovita vasica ob jezeru tako ljuba, da so na jugu države leta 2012 zgradili celo njeno repliko. V Avstriji so temu sprva nasprotovali, a je to prineslo še večje zanimanje za original. Sedaj bo treba množice vendarle omejiti, ugotavljajo. Preusmeriti na druge lokacije, ob številna jezera, ki so posejana tod okrog: Wolfgangsee, Mondsee, Traunsee, Attersee ...
Sisi na vsakem koraku
Sem so od nekdaj prihajali na počitnice zlasti številni pomembni, znani Avstrijci. Kraj Bad Ischl so po besedah lokalne vodnice imenovali mali Dunaj, saj naj bi bil na promenadi ob reki Traun poleti srečal vse pomembne Dunajčane. V prvi vrsti je te kraje zaznamovala družina Habsburžanov. Cesar Franc Jožef I. je kar 60 let preživljal počitnice v Bad Ischlu. Tukaj sta se s cesarico Elizabeto, bolj znano kot Sisi, tudi zaročila in kot poročno darilo dobila vilo s parkom. V enem delu vile še danes živijo njuni potomci, drugi del je na voljo za oglede, prav tako park. Še do konca oktobra se izplača napraviti izlet in si ogledati vilo z okolico, kajti v parku in v manjšem vrtnem dvorcu so na ogled postavitve svetovno znanega kitajskega umetnika Aj Vej Veja.
V mestu je sicer še zmeraj skorajda na vsakem koraku videti napise, ki se navezujejo na Sisi. Bodisi na kakšnih izdelkih bodisi se po njej imenujejo restavracije, penzioni, tudi posebno pijačo so ji namenili. Najbolj znana slaščičarna Zauner, katere tradicija seže še v čase Franca Jožefa in Sisi, izdeluje posebne pralinéje z njeno podobo. Stavba, v kateri sta se spoznala in zaročila, je danes mestni muzej. Zadnji dve leti je bil zaprt, sedaj ga bodo ponovno odprli, tudi po zaslugi projekta EPK. Marsikatera zadeva bo torej ostala tudi po tem, ko se bodo razstave in celoten projekt iztekli, kar je tudi namen in zato so izbrali slogan Kultura je nova sol.
Tudi orgle v cerkvi svetega Martina so na novo obnovljene, zato je mogoče ponovno uživati v posebnih koncertih. Nasploh je glasba ena od umetniških zvrsti, ki so tukaj močno prisotne. Letos praznujejo 200 let od rojstva skladatelja Antona Brucknerja, v Bad Ischlu je imel domicil Franz Lehár, avtor znanih operet. Njegova vila, prav tako na novo v celoti obnovljena in na voljo za oglede, se dviga ob nabrežju ob reki Traun. Skladatelju vsako leto namenijo tudi poseben festival. Od sodobnih glasbenikov pa so ponosni na svoje rojake, kot so Hubert von Goisern, The Seer in seveda Conchita Wurst. Ta je tudi nastopila na odprtju EPK Bad Ischl in Salzkammergut 2024. Manjkala pa ni niti na paradi ponosa sredi junija.
Tudi športni navdušenci bodo tod prišli na svoj račun. Pohodniške poti so na voljo tako za začetnike kot za napredne pohodnike. Enako kolesarji vseh vrst. Pa seveda ne gre pozabiti na vse vodne športe, ki so poleti na voljo tukaj. Izbira je nedvomno velika. Poleg tega lahko nabavite karticoSalzkammergut, s katero lahko potem uveljavljate popuste. Med vsemi zanimivostmi ne gre pozabiti tradicije. Za turistični oglede sta odprta dva rudnika soli - v Hallstattu in v Altausseeju, kjer so nekoč nacisti skrivali ukradena umetniška dela. Sedaj sta to razstavna rudnika, ki ponujata vpogled v rudarjenje in transport tega dragocenega minerala, ki ga imenujejo belo zlato.
Gustav Klimt je tukaj slikal pokrajine
V območje ob jezeru Attersee, ki je po površini tudi največje med vsemi, se je prav posebej zaljubil slikar Gustav Klimt, eden najpomembnejših umetnikov dunajskega secesijskega umetniškega gibanja. S svojimi deli ni le navduševal, ampak tudi zbujal polemike. Ob jezeru Attersee, ki ga je redno obiskoval med letoma 1900 in 1916, je našel odmik, oddih in ustvaril serijo slik pokrajin in cvetličnih slik. Teh slik ni delal po naročilu, ampak preprosto zato, ker je imel rad to pokrajino.
V Schörflingu je sedaj ponovno odprt Center Gustava Klimta (tudi na račun projekta EPK), kjer je mogoče izvedeti marsikaj o delih in življenju enega najbolj znanih avstrijskih slikarjev. Ob njem pa se v parku začne posebna tematska pot s tablami in zanimivimi opisi o Klimtu. Pripravili so tudi posebno zasaditev rož ter tako ponazorili motive, ki jih je Klimt ujel na svoje slike. Po tematski poti se lahko podate tudi z vodnikom. Nas je po delu poti - od centra do vile Paulick, kjer je bil Klimt med bivanjem ob jezeru Attersee nastanjen, popeljala vodnica Mariella Coreth, ki je prava zakladnica informacij o Klimtu. Čeprav niso bile uradne ure, se je dogovorila še, da smo si lahko ogledali delček notranjosti vile Paulick. V njej prirejajo kulturne dogodke, sicer pa je mogoče v njej tudi letovati. A je tako priljubljena pri stalnih gostih, da je težko priti na vrsto.
