Zdaj, ko je že popolnoma jasno, da živimo v matričnem svetu, v svetu virtualnih resnic in zadovoljitev, ki so postale vsekakor bolj avtentične kakor pa struktura tiste resničnosti, ki smo jo sposobni sestaviti sami, se v vsej veličastni luči vrača natanko 50 let kasneje prepričanje, katerega je Guy Debord (1931-1994) tako natančno označil v svoji knjigi Družba spektakla (La Société du Spectacle), ki je pretresla javnost leta 1967. In vsekakor ob tem ne gre zanemariti njegovega dela z naslovom Komentarji k družbi spektakla (Commentaires sur la Société du Spectacle), ki pa so luč sveta zagledali leta 1988.
Danes družbo spektakla in vse, kar sodi zraven, v polni meri živimo. Glasba je postala bistvo spektakelske predstave, brez katere sama glasba praktično sploh ne obstaja več. Glasbeni programi, ki se ponujajo, napovedujejo vedno isto: noro spektakelsko doživetje, neponovljivo iluzijo, popoln multimedijski dogodek, torej nekaj, kar se ne sme zamuditi. A vedno manj je govora o glasbi.
Ker že dolgo živimo v družbi koristnostnih norm, kar pomeni, da je samo tisto nekaj, kar ima v sebi takšno ali drugačno koristnost, nekaj vredno, je popolnoma normalno, da vse, kar se ne veže neposredno na spektakel, propade. Spektakel namreč kliče k sebi vedno korist. In vredno je le tisto nekaj, kar se opazi, imenuje, kupi, trži, prodaja, ponuja, ima. Tako je evidentno tudi dejstvo, da je samo koristnost tista, ki jo današnja družba razume kot temeljno vrednoto. Vse, kar ni koristno, nima cene, ni na vrednostni lestvici, nima enote vrednosti in se ne more pojaviti na trgu. Je torej nekoristno. Situacionisti so že vedeli, kaj so v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja počeli. Sploh ni čudno, da so se tedaj družili umetniki in intelektualci različnih profilov, in sploh ni čudno, da je bil Guy Debord zraven.
Glasbeni spektakel se danes najbolje doživlja preko ekranov. To je vsekakor dodatni udarec glasbi, ki naj bi bila na svetu tudi zato, da bi imela nekakšno družbeno vlogo in družabni moment. Ker gre za spektakularne ponudbe glasbenih vsebin, je praktično "v živo" nemogoče zaobjeti vse, kar se na določenem mestu ponuja. Preprosto je nemogoče biti tako blizu, tako visoko, tako vsepovsod, da bi lahko zajeli celoto spektakelske glasbene ponudbe. Res pa je, da lahko edino tam zajamemo histerijo množice, ki prav tako ne more zajeti celotnega spektakla - a se vsekakor zadovolji s svojo histerijo, kar pa je tudi nekaj. Zato je glasbeni spektakel preko ekranov dejansko tisto, kar organizatorji načrtujejo, publika pa je le dodatek k tej spektakelski sliki, dodatni element, okras in dokaz tega, kako množično je možno doživljati spektakelski trans, pri tem pa govoriti o doživetju. Samo domač prostor, velik ekran v domači sobi in pravo zvočno okolje (ozvočenje) nam lahko ponudijo dober približek tega, kar si je pravzaprav organizator zamislil in načrtoval. Zagotovo ga ne zanimajo le tisti obiskovalci in obiskovalke dogodka dogovorjenega dne, čeprav jih je lahko tudi nekaj tisoč. Organizatorja zanimajo stotisoči, milijoni subjektov virtualne publike, ki bo spremljala prenos na svojih domačih zaslonih, kasneje pogledala tudi dodatne posnetke in reportaže pa intervjuje iz zakulisja, številne propagandne oglase sponzorjev, skratka celotno ponudbo tega, česar se tam, na kraju samem, nikakor ne da ne videti in ne slišati. Še bistveno manj pa - doživeti. Glasba ni več pomembna. Pomemben je aparat, ki jo poganja, pomembna je celotna mašinerija spektakelskega učinka, zaradi katerega se je množica zbrala in postala del kulise dogodka, nikakor pa ne dogodek sam.
Toda ta ideja ni nova. Družbenopolitični spektakel so poznali že v antični Grčiji, da ne bo pomote. Kakšnih 3000 let bo od tedaj, pa se razen tehnologije ni prav nič kaj dosti spremenilo. O nastanku tragedije, ki je izšla iz obrednega zbora, je premišljeval že Friedrich Nietzsche (v delu Rojstvo tragedije iz duha glasbe), kar je pravzaprav njegov knjižni prvenec, posvečen Richardu Wagnerju. In prav slednji je nekoč že povedal: glasba prihodnosti bo spektakel, ali pa glasbe sploh ne bo več. In potem sta se z Nietzschejem seveda nas smrt skregala, glasba pa je ubrala svojo pot, katero je Wagner predvidel. Toda, ker je bilo to pred več kot 150 leti, se je pač tedaj zdelo čudno. Danes je to edina realnost. Wagnerjeve glasbene drame, še posebno njegova veličastna trilogija z uvodom (Nibelunški prstan), kar je nekaj več kot 16 ur čiste glasbe, so par excellence spektakli 19. stoletja. In danes še toliko bolj.
