Denis Bende Živčec
Ne pričakujte modro-belega, z rožnatimi bugenvilijami obraslega grškega klišeja. Ponj boste morali na Kiklade. Tukaj se je med starodavnimi miti in zgodbo o zlomljenem cesaričinem srcu razrasla povsem drugačna zgodba. Zelena, a nič manj romantična. Krf v ničemer ni klišejski. Prav mogoče je, da je celo najmanj grški od vseh grških otokov, hkrati je poln ležernega helenskega šarma, dobrosrčnosti in mediteranske zaljubljenosti v življenje. Kerkira mu pravijo Grki. Mit pravi, da se je bog morja Pozejdon zaljubil v lepo nimfo Korkiro, hčerko rečnega boga Azopa in rečne nimfe Metope, in jo ugrabil. Odpeljal jo je na dotlej neznan otok in ga z navdušenjem mladoporočenca po svoji ženi imenoval Korkira, kar se je postopoma preoblikovalo v Kerkira. S Korkiro je dobil sina Fajaksa, po katerem se prebivalci otoka imenujejo Fajaki. Drugo in verjetno točnejše poimenovanje otoka je vezano na prevod imena v grščino, v kateri naj bi naziv otoka pomenil "greben, poln vrhov". Zgodovina je naredila svoje in na Krfu se ti neprestano zdi, da si nekje drugje, le v Grčiji ne. Dokler ne sedeš v prvo taverno ali na ulici ne srečaš domačina zamaknjeno počasnega koraka, ki v roki vrti komboloi, na vrvico nanizane koralde, podobne rožnemu vencu, ki služijo le zabavi in meditaciji, ničemur verskemu. Dobra štiri stoletja pod Benečani odzvanjajo iz vsakega zidu. Središče otoške prestolnice te hitro potegne za nos, in če ne bi vedel, kam si pripotoval, bi hitro verjel, da se nahajaš v tipičnem starem italijanskem obmorskem mestu. Široke ulice krasijo arkade, spomeniki. Mesto bolj spominja na Neapelj, Rovinj, tudi Piran, kot pa na klasično Grčijo z razglednic. Za svoje so ga vzeli italijanski turisti, to pa je za seboj potegnilo tudi prilagoditev gostincev. Barve Krfa so tople, zemeljske, preraščene z neskončnim zelenjem, ki se ne ukloni vrtoglavim poletnim temperaturam, čeprav lahko zlezejo tudi čez štirideset. Ko pogledaš čez morje, vidiš obalo Albanije, od katere te loči le pol ure plovbe.
Angleški čaj ob petih z Dušanom
Krf je najsevernejši grški otok v Jonskem morju, pretežno hribovit in drugi največji med Jonskimi otoki, meri 593 kvadratnih kilometrov. Njegov najvišji vrh Pantokrátor se pod modro-belo grško nebo dviga 906 ali 914 metrov visoko, tisti, ki so merili, si niso enotni. Ob jasnem vremenu se z njegovega vrha vidi vse do Italije. Od celine Krf ločuje 3 do 23 kilometrov širok Krfski preliv. Severno od otoka se Jonsko morje objema z Jadranskim. Prebivalcev že dolgo niso prešteli, a naj bi jih na Krfu živelo okoli 107.000, tako je bilo vsaj leta 2001, od tega okoli 39.000 v glavnem mestu. Otok sodi med najbogatejše grške prefekture. V mestu je od leta 1984 sedež Jonske univerze.
Zgodovina otoka značilne srpaste oblike je izjemna. Med vojno Rimljanov proti ilirski kraljici Tevti je Krf postal prva rimska provinca v Grčiji. Kasneje je postal del rimske province Makedonije. Prebivalci Krfa so sprejeli krščansko vero v 3. stoletju, pravoslavne cerkve in cerkvice danes predstavljajo najbolj grški del otoške duše, nad katero bdi sveti Spiridon. Težko boste srečali domačina, ki mu ni ime Spiros. Dušan po naše. V srednjem veku je bil otok del Bizantinskega cesarstva, potem pa je stalno menjaval gospodarje: Normane, Benečane, epirskega despota, sicilskega kralja, Anžuvince in ponovno Benečane, do leta 1797. Turki so velikokrat ropali po otoku, a jim ga ni uspelo osvojiti. Leta 1797 je na kratko pripadel Franciji, med letoma 1798 in 1807 je bil ruski protektorat, v letih 1800 do 1807 je bil Krf na čelu Republike Jonskih otokov. Od leta 1807 do 1815 je bil francoski protektorat, potem pa so po sklepu Dunajskega kongresa oblast prevzeli Angleži, ki so ustanovili protektorat Združene države Jonskih otokov, v katerega je spadal tudi Krf. V času britanske nadvlade je bil zgrajen velik del moderne infrastrukture, med drugim tudi okoli 700 kilometrov dolga mreža ulic. Po levi sicer ne vozijo, a so domačini ohranili tradicijo popoldanskega čaja ob petih, radi pijejo tudi ingverjevo pivo. Naposled je 21. maja 1864 Krf pripadel Grčiji. Na otoku je bil med letoma 1916 in 1917 sedež vlade Kraljevine Srbije v izgnanstvu, od tega časa na njem živi tudi srbska manjšina. V drugi svetovni vojni je bil Krf od leta 1941 do 1943 pod italijansko okupacijo, potem do leta 1944 pod nemško, po vojni je otok pripadel Grčiji.
Palača, v kateri je cesarica zdravila užaloščeno srce
Stari del glavnega mesta Krf je od leta 2007 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Ker so v mestu tri zgodovinske trdnjave, se ga je oprijel naziv Kastropolis, mesto trdnjav. Temeljni kamen za mesto so med svojo vladavino postavili Benečani. Delno je čutiti vpliv Francozov in predvsem Angležev s svojim kolonialnim slogom. Srce mesta je četrt Cambiello iz obdobja Benečanov. A ena najslavnejših stavb ima povsem drugačno zgodbo. Palača Ahilejon je zapuščina habsburške cesarice Elizabete Bavarske, popularne Sissi, ki se je sem umaknila pred težavami na dvoru, hkrati pa je želela pred svetom pobegniti po smrti sina, prestolonaslednika Rudolpha. Svoji žalosti in ljubezni do vsega antičnega je postavila večni spomenik leta 1891. Sissi je posestvo kupila od pesnika in politika Braila-Armenisa in si je na njem dala zgraditi svojo "pravljično hišo". Stavbo je poimenovala po mitološkem junaku Ahilu. V parku še danes stoji marmorni kip Umirajoči Ahil, delo nemškega kiparja Ernsta Herterja. Po umoru Sissi leta 1898 je posestvo kupil nemški cesar Viljem II. Cesaričin mož v Ahilejon ni nikoli stopil, ker ni maral dolgih plovb. Na znameniti terasi si je neverjetno enostavno predstavljati cesarico, ki bere knjigo in se občasno zazre v daljo. Ahilejon trenutno obsežno prenavljajo. Mimogrede, Krf je pobraten s slovenskih Koprom. Njihovo letališče nosi ime po Ioannisu Kapodistriasu, enem ključnih grških politikov 19. stoletja, rojenem na Krfu, a z družinskimi koreninami v Kopru.
Krf, ki ponuja več kot 70 plaž s kristalno čistim morjem, ima tudi vznemirljivo svež, sladko-kisel okus. Eden glavnih otoških izvoznih pridelkov so kumkvati, iz katerih delajo vse mogoče, od marmelad, žganja do sladoledov in celo ratluk. Pa na krožniku? Da, tam je vzdušje zelo grško in primerljivo z drugimi otoki. Samo da tukaj giros prelivajo z nenavadno rdečo paprično omako, najslavnejši lokalni jedi sta sofrito, govedina, kuhana v vinsko-limonski omaki, in pasticada, jed beneškega porekla. Gre za mehke koščke govedine v omaki iz rdečega vina, čebule, paradižnika in cimeta, postrežene s testeninami. Zeleni Krf je, ko se otresete pričakovanja modro-belega klišeja, ena najbolj prijetnih grških izkušenj. Svetlobna leta stran od maturantskih in absolventskih izletov, po katerih turistično najbolj slovi. Mladi, željni zabave, večinoma Britanci in Skandinavci, so na južni strani otoka. Povsod drugod pa vas čaka dolga, lepa in starodobnega šarma polna grška pravljica.
