(INTERVJU) Zlatko: Cenim vsakogar, ki se je pripravljen jasno in glasno zavzeti za pravice ljudi

Že ob lanski objavi biografije ste dejali, da vam je Ivan Cankar pomagal, ko ste pred tremi leti zaradi izgorelosti padli v depresijo. Tokrat ste se mu s poimenovanjem albuma po enem od psevdonimov, ki jih je imel, Julijan Mak, poklonili tudi glasbeno. Kaj vas je pritegnilo pri Cankarju in vam pomagalo?

"Ob prebiranju njegovih del, še zlasti pa pisem, namenjenih tako prijateljem kot drugim, sem spoznal, da si je nekdo že pred 100 leti razbijal glavo s podobnimi družbenimi temami, kot si jih tudi sam. Je pa sam le z enim stavkom zajel bistvo, kot je denimo ta: 'Narod je boječ, zato je hinavski'. To da človeku, ki ga ne zanimajo le telenovele in zbiranje všečkov na družbenih omrežjih, misliti. Prebiranje Cankarjevih pisem mi je vrnilo željo po ustvarjanju, vedel sem, da bom spet dobil navdih. Spoznal sem, da 'vsaka moja misel je delo in delo je že ta misel sama', kot sem zapisal v eni od pesmi."

Kaj imata skupnega princ s Fužin in princ z Gore, kot ste ga poimenovali v prvi in zadnji pesmi na albumu?

"Daleč od tega, da bi se želel primerjati s Cankarjem. Moja želja je bila zgolj, ker sem ga sam spoznal ravno ob pravem času, da bi ga tako mladi kot starejši skozi poslušanje mojih del začutili in si morda šli ogledat kakšno njegovo delo v gledališče ali prebrali kaj od tega, kar je napisal. Ko nagovarjam druge, nagovarjam sebe. Drži pa, da me za razliko od številnih drugih nikoli ni sram govoriti o katerikoli temi. Tudi ko grem na proteste, ne grem zase, ampak za vse tiste, ki so odrinjeni na rob družbe in se jih ne sliši."

Moje delo je moj protest, ste zapisali v eni od pesmi na albumu. Včasih v prvih vrstah na petkovih protestih, zdaj nič več.

"Še se udeležujem protestov, začel sem pa izvajati tudi solo proteste. Ko srečam politika, pristopim in mu rečem le 'čast in ponos'. Če bi jim to povedal vsak, ki bi se srečal z njimi, bi se politiki, o tem sem prepričan, začeli spraševati o svojih ravnanjih. Naši politiki slišijo ljudi le pred volitvami, obljubijo jim vse mogoče, takoj po volitvah pa nanje pozabijo. Zato jih moramo opozarjati na njihova neprimerna ravnanja. A ljudje so boječi, hinavski in tega ne počnejo. Mnogo preveč jih je tiho v strahu, da bodo izgubili še tisto, kar imajo. Tišina je dobra le, ko je boljša od govora. Če pa je govor boljši od tišine, kar v določenih primerih je, je škoda molka."

V pesmi Delavske pravice praviš: "Ta komad je za ljudi, ki jih ne slišiš jamrat. Heroji borbe časa, za otroke morjo garbat." Ali razumeš, zakaj so v bitki za preživetje tiho?

"Starejše, ki nimajo veliko možnosti zamenjati službo, razumem. A kje je naša mladina? Ta se ne zaveda, da bo njihova prihodnost že jutri tu. Če se danes ne organiziraš, zavzameš zase, bo prepozno. Drug drugega moramo motivirati in se upreti zasužnjevanju. Sam sem bil vedno upornik, vedno sem dvignil glas, če so me želeli spodnesti. Nikoli nisem imel težave upreti se za svoje pravice in imam delovnih izkušenj kar nekaj. Naše življenje je kratko, zato se mora vsak vprašati, ali bo pristen ali bo le robotek v rokah drugih."

Kako pa je v današnjih koronačasih, ko tudi odnos oblasti do kulture ni najboljši, ustvarjati in živeti od svojega dela, če ti je to sploh omogočeno?

"Ne glede na vse je naloga kulturnikov, da iz vsake situacije črpajo navdih in ustvarjajo, pa če je še tako težko. Vem, da ni lahko nikomur, ki dela v kulturi, a sam nisem nikoli jamral, saj vem, da gre meni še dobro v primerjavi s tistimi 245-tisočimi ljudmi v Sloveniji, ki živijo pod pragom revščine, ki trpijo v tišini in se ne želijo izpostavljati. Glede vladnega odnosa do kulture pa bi bilo dobro, da bi se vsi ti, ki kulturo doživljajo kot nebodigatreba, kulturnike pa označujejo za lenuhe, sami preizkusili v tej vlogi. Mogoče bi potem le dojeli, kako težaven je umetnikov kruh. Žal še vedno velja prepričanje, da morajo biti kulturniki lačni, na robu preživetja ... in bodo kasneje morda cenjeni."

V kar dveh pesmih, Lahkomiselni ljudje in Zmaga, obračunaš s tistimi, ki te nenehno kritizirajo kot raperja ali pa so te sicer razočarali v življenju. Gojiš do teh ljudi zamero?

"Nikakor. Dejstva povem skozi svoje delo, ki je moje življenje, in hkrati tovrstne izkušnje sprejmem kot dobro šolo. Če ima kdo zaradi tega občutek krivde, pa to ni več moj problem. Svoje življenje izlijem na papir oziroma v pesem. Čudim se, kolikokrat se raperji delajo 'močne' v svojih pesmih, ko se je treba glasno, s protestom zavzeti za pravice in opozoriti na anomalije, pa jih ni nikjer. Zato cenim vsakogar, ki se je pripravljen jasno in glasno zavzeti za pravice ljudi."

Mnogi tvoje "akcije", kot je bila tista, ko si se skušal prebiti na junijsko proslavo ob dnevu državnosti, pa tudi zadnji nastop na nacionalki z izrezano masko razumejo kot provokacijo. Je tvoj namen, da bi se ljudje zamislili, začeli spraševati, kaj se dogaja v državi in družbi?

"Točno tako. Nič ne naredim na prvo žogo, vse je premišljeno. Govorili so, da sem želel prekiniti proslavo, kar ne drži. Želel sem samo od najodgovornejših za vodenje te države, ki so tam sedeli, dobiti odgovor, na kaj smo lahko ponosni po 30 letih samostojnosti. In še enkrat sem dokazal, da mi na to nihče ne more odgovoriti. Nastop na nacionalki pa so ljudje kritizirali, sklepajoč po sliki, ne da bi poznali kontekst - dejansko sem odrepal nekaj verzov Tanji Ribič, ki so mi jih napisali na televiziji, in v katerih sem ji napel glede neodgovornega ravnanja na letališču, kjer je hodila brez maske. Sicer pa sem sam v začetku epidemije striktno upošteval vse zaščitne ukrepe, tudi sicer se izogibam gneči in druženju več ljudi, a ko sem slišal, kaj in kako nam govorijo politiki in kako potem sami ravnajo, sem dojel, da nas imajo za norce. Nikoli nikomur nisem rekel, naj sname masko, mene pa vsakodnevno sprašujejo, kje jo imam."

Prvi koncert ob predstavitvi albuma si imel sredi septembra na Metelkovi, kjer si pred slabima dvema desetletjema koncertno debitiral. Ali to pomeni, da z enajstim albumom zaključuješ neko obdobje v ustvarjanju?

"Definitivno. V vseh teh letih sem bil zelo deloven, saj sem praktično vsako leto izdal album, ob tem je lani izšla biografija o meni. Ta album sem pripravljal tako dolgo, ker sem res užival pri njegovem ustvarjanju in bi lahko naredil še nadaljevanje. Zdaj me čaka snemanje videospota za pesmi z albuma, v prihodnosti pa želim svoje ustvarjanje podkrepiti še z resnejšo glasbo in glasbeniki, ki to razumejo in dosegajo mojo kvaliteto ali še višjo. Ko bo tega koronacirkusa konec, si želim tudi koncert na velikem odru Cankarjevega doma. Mislim, da si to zaslužim."