Mihela Kaloh
Je ena od tistih aktivnih upokojencev, ki imajo svoj urnik tudi v tretjem življenjskem obdobju popolnoma zapolnjen. Od aktivnosti v društvih, prostovoljnega dela, pomoči družini in vse do udejstvovanja v lokalni politiki. Za požrtvovalno delo je prejela že številna priznanja, ogromno pa ji pomeni to, ki ga je prejela nedavno: naziv častna občanka občine Duplek. "To je zadnje življenjsko priznanje," pripomni Slavica Golob z rosnimi očmi: "Lepo je vedeti, da ves trud in delo niso bili spregledani." To je nagrada, ki jo občinski svet občine podeli le vsakih nekaj let posameznikom, ki so s svojim delom in ustvarjalnostjo pomembno prispevali k ugledu kraja.
76-letnica ga je prejela za svoja prizadevanja in uspehe na področju skrbi za starejše. Enaindvajset let je bila namreč prizadevna predsednica dupleškega društva upokojencev, ki je pod njenim vodstvom doživelo pravi razcvet. Uvajala je številne aktivnosti za starejše, ustanavljala nove sekcije in bila gonilna sila pri ureditvi rekreacijskih prostorov za upokojence. Dva mandata je bila podpredsednica Zveze društev upokojencev Slovenije in kasneje postala njena častna članica. Bila je glavna akterka pri vzpostavljanju programa Starejši za starejše na območju Zgornjega Podravja, dupleško društvo upokojencev pa je bilo sploh prvo na Štajerskem, ki se je vključilo v program. Obenem je bila tri mandate aktivna v lokalni politiki kot občinska svetnica, nazadnje, v aktualnem mandatu, celo kot podžupanja občine Duplek.
Zlatnik predsednika države
Rojena Duplečanka je bila v svoji delovno aktivni dobi zaposlena v Metalni, kjer je vodila prodajo delovnih žerjavov za območje Makedonije, Srbije in Dalmacije. Delovnik je bil natrpan in pester, ob tem pa je sama gradila še družinsko hišo. Zaradi hitrega tempa tudi v pokoju ni mogla mirovati. Tako je kmalu po upokojitvi prevzela vodenje društva upokojencev in število članstva s 420 povečala na 1200. Člane so pritegnile številne nove aktivnosti, kot so kegljanje, streljanje in ribištvo. Družili pa so se ne le pri rekreaciji in zabavi, temveč so sami zgradili celo objekt za svoje dejavnosti in ribiško hišico.
"V prostore društva smo vlagali dvajset let, imeli smo vse; od štedilnikov, kozarcev, prtov, pribora … Zraven sem bila od prve žlice. Nato pa nam je ujma v eni uri vse uničila. In to me je strašno prizadelo. A zbrali smo moči in zgradili nov objekt," Golobova na kratko strne prelomnice v času svojega vodenja društva. Tega je sicer že predala naslednici, a ga je zaradi njene bolezni sedaj ponovno začasno prevzela. "Društvo upokojencev je največje društvo v občini. In delovati je treba, kot da smo podjetje. Treba je dobro voditi račune, imeti vedno nekaj prihranjenega denarja, da lahko delaš. Glede na to, kaj vse smo ustvarili, lahko rečem, da smo bili dobri gospodarji."
Družina je na prvem mestu
"Vem, da so me ljudje imeli radi. A sedaj mislim, da je čas, da začnem nekatere obveznosti malo opuščati. Hčerka me sprašuje, zakaj nikoli ne obsedim doma in 'štrikam', kot to počnejo druge babice. Ampak jaz imam vedno preveč drugega dela," še pravi. Najde pa ob vseh aktivnostih še vedno čas za kuhanje in peko. Kdaj pa kdaj se pusti povabiti na kakšno nedeljsko kosilo, še zmeraj pa ohranja tradicijo, da gosti družino ob božiču in veliki noči ter za rojstni dan, saj ji veliko pomeni, da je družina povezana. Hkrati obdeluje vrt, skrbi za hišo in okolico.
"Kot babica sem tudi dežurni taksi v družini," ne pozabi omeniti. Ne glede na vsa priznanja brez razmišljanja reče, da ji največ v življenju pomeni družina. Najbolj ponosna je na svoje otroke, na svoji hčeri in tri vnuke: "Uspelo mi je, da sem jih spravila do kruha."
