Dvajsetega septembra je minilo natanko 60 let od smrti enega največjih finskih skladateljev, ki je bil v času svojega življenja izjemno cenjen in spoštovan. česar za mnoge druge komponiste sedanjega in preteklega časa ne moremo trditi. To je bil Jean Sibelius, rojen kot Johan Julius Christian Sibelius 8. decembra davnega leta 1865. Umrl je pri svojih 91 letih, leta 1957, kar je pravzaprav zelo lepa starost, delal pa je vse do svojega 80. leta in svetu dal izjemno zanimiv in bogat glasbeni opus. Od leta 2011 Finska praznuje njegov rojstni datum, 8. december, kot dan finske zastave in finske glasbe. Po njem so poimenovali eno največjih glasbenih akademij v Helsinkih (ki je leta 2011 postala Helsinški glasbeni center, leta 2013 pa se je združila s finsko akademijo za umetnost in akademskim gledališčem v Univerzo za umetnosti). Tudi bankovec za sto finskih mark je imel upodobljenega Sibeliusa – leta 2002 pa je bil vzet iz obtoka, ko je država prešla na skupno evrovaluto. Finska res spoštuje svojega velikega komponista.
Verjetno je njegova simfonična pesnitev, imenovana Finlandia (kar je v prevodu dejansko Finska), najbolj popularno delo, ki ga predstavlja. Finci imenujejo svojo državo Suomi, naziv Finland pa prihaja iz švedščine, ki je prav tako uradni jezik na Finskem. Sibelius je imel pravzaprav srečo, saj je živel v prelomnem obdobju, ko je Finska leta 1917 postala samostojna država (po ruski revoluciji, ki je bila tega leta v ruskem cesarstvu in je privedla do razpada caristične avtokracije in s tem do ustanovitve Ruske sovjetske federativne socialistične republike, kasneje, leta 1922, pa do ZSSR – Zveze sovjetskih socialističnih republik) – in to le dva dni pred njegovim rojstnim dnevom (6. decembra). Tako sovpada njihov dan zastave z idejo rojstva Jeana Sibeliusa – pa so združili politiko in kulturo.
Ob tem ne smemo pozabiti, da se je Sibelius kar dobro tudi politično aktiviral, zlasti v trenutkih finskega osamosvajanja in oblikovanja nove države. Ob tem pa velja poudariti, da je bil eden temeljnih ustanoviteljev in ustanovnih članov Finske lože prostozidarjev (1922), kar je bilo seveda v času ruske vladavine prepovedano. Del njegovega glasbenega opusa je tudi glasba za različne prostozidarske obrede (op. 113), ki je nastala leta 1927 in nekaj glasbenih dodatkov dobila še 1946 in 1948 – kar pa je tudi njegovo zadnje večje glasbeno ustvarjanje. Te skladbe se zunaj prostozidarskih ritualov načelno ne izvajajo, dela pa so namenjena različnim oblikam posebnih trenutkov znotraj prostozidarskih kanonov. Ob rob temu zapisu: tudi v Sloveniji obstaja prostozidarstvo, Velika loža je bila ustanovljena 16. oktobra 1999 (imenovana VLS – Velika loža Slovenije), njen sedež je v Dragomeru pri Ljubljani. Ima okoli 250 članov. Leta 2013 je bila ustanovljena loža Piramida, ki deluje kot t. i. orient Maribor, eden zadnjih vidnejših dogodkov pa je bil 9. aprila 2016, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Vrhovni svet starega in sprejetega škotskega reda za Slovenijo od Vrhovnega sveta Francije. Tudi če pustimo prostozidarski misticizem in druge bolj ali manj znane zadeve ob strani, je dejstvo, da je bil eden najslavnejših slovenskih prostozidarjev Jurij Vega (1745-1802), ki so ga po nekaj dneh iskanja našli utopljenega na Dunaju. Še danes njegova smrt ni pojasnjena niti raziskana.
Jean Sibelius je bil torej tudi prostozidar, dejansko veliki mojster. Ampak preden je postal to, je bil izjemno dober pianist in violinist, komponist, dirigent in glasbeni teoretik. Vsekakor je bila glasba temelj njegovega mišljenja in življenja, čeprav je najprej študiral pravo. Po treh neuspešnih letih ga je obesil na klin in se vpisal na glasbeni konservatorij v Helsinkih, nato pa študij nadaljeval v Berlinu in na Dunaju. Po študiju (1891) se je vrnil domov na Finsko in postal profesor glasbene teorije in violine na helsinškem konservatoriju. Kot samostojni svobodni skladatelj je začel delovati šele kasneje, ko je dobil državno pokojnino in bil s tem finančno neodvisen. Z ženo Aino Järnefelt je imel šest hčerk, družina pa se je precej selila, saj je dirigiral in deloval po raznih državah in s tem širil idejo finske umetnosti po svetu. Leta 1908 je prestal hudo operacijo raka na grlu, vendar je delo in komponiranje nadaljeval. Obstaja posnetek s 1. januarja 1939, ko se je udeležil mednarodne radijske oddaje, v kateri je dirigiral svojo skladbo Andante Festivo. Prav ta originalni posnetek je ohranjen in odtisnjen na gramofonsko ploščo, sedaj dosegljiv tudi kot očiščen in digitaliziran posnetek na cedeju.
Res je, da je postal najbolj znan po svoji že omenjeni pesnitvi Finlandia, vendar velja ob tem omeniti njegove simfonije, katerih vseh sedem je nekaj posebnega. Prva (e-mol, op. 39) je v originalni verziji izgubljena, saj je Sibelius sam uničil precej svojih del, s katerimi ni bil zadovoljen – obstaja revidirana verzija, ki jo je naredil kar nekaj let kasneje. Obstajajo torej samo njeni delni prepisi in kasnejši popravki. Tudi druga simfonija (D-dur, op. 43) obstaja kot popravljena in revidirana, tretja (C-dur, op. 52) in četrta (a-mol, op. 63) sta ohranjeni v originalu, medtem ko peta (Es-dur, op. 82) obstaja v dveh oziroma treh verzijah: kot osnovna, daljša verzija, nato druga verzija, ki je izgubljena, a vemo, da je bila v štirih stavkih, ter zadnja, tretja verzija, ki ima tri stavke. Šesta (d-mol, op. 104) in sedma simfonija (C-dur, op. 105) sta ohranjeni, slednja ima samo en stavek. Obstaja tudi rokopis njegove osme simfonije, vendar samo v skicah, ker je skladatelj večino materiala uničil. Simfonične pesnitve, ki se jim je morda najbolj zapisal, so logično glasbeno nadaljevanje in strukture, ki sta jih gojila tudi Richard Strauss in Franz Liszt. V začetku leta 1907 se je Sibelius srečal z Gustavom Mahlerjem, ki se je tedaj mudil v Helsinkih. Glasbeni teoretiki in analitiki vidijo po tem času (od četrte simfonije dalje) celo nekakšen vpliv na Sibeliusovo orkestracijo, saj je pričel uporabljati nekaj bistveno bolj "barvitih" glasbenih prijemov, ki jih v prvih njegovih delih ni zaslediti. Kaj točno sta si Mahler in Sibelius povedala, ni znano. Mahler je nekaj let za tem umrl (1911), obstaja pa verjetnost, da se je Sibelius s svojo peto simfonijo (Es-dur) poklonil spominu na Mahlerjevo peto simfonijo (začetek te simfonije je Mahler naredil kot hommage na slavno Beethovnovo peto simfonijo v c-molu, saj jo pričenja v c-molu z enakim ritmičnim vzorcem), ter se naslonil na legendarni Mahlerjev četrti stavek (Adagietto), ki je napisan in orkestriran samo za godala. Predvsem počasnejši deli so zanimivo spogledovanje in poklon Mahlerju.
Simfonične pesnitve, kar 13 jih je, ponazarjajo Sibeliusovo najbolj popularno plat. Iz zgodnjega leta 1893 obstaja pesnitev Pravljica, včasih imenovana Legenda, ki je polna misterioznih in čudovitih melodij. Pesnitev Pomladna pesem (1894), imenovana tudi Improvizacija za orkester, prinaša nekaj zelo sodobnega glasbenega materiala. Nekaj posebnega je pesnitev Lesne nimfe (1895), ki so jo 60 let kasneje obnovili kot odrsko melodramo in jo prikazali leta 1996 v Helsinkih. Tukaj so še Štiri legende iz Kalevale (1896), kar se izvaja tudi kot samostojno simfonično delo, nato že opevana Finlandia (1900), ki nosi originalni naslov Suomu herää (Finska se prebuja). Sledi Pohjolova hči, izjemno dramatična glasbena pripoved, nato pa zelo spevna in elegična pesnitev Pan in Eho (1906). Sibelius je pričel svojo glasbeno dikcijo naravnavati nekoliko bolj sodobno, kar lahko slišimo v pesnitvi Nočna vožnja in sončni vzhod (1908), in nadaljuje v Driadi (1910). Temu sledi pesnitev Bard (1914) in Luonnotar (1913), predzadnja pesnitev je slavna Okeanide (1914), nato pa Tapiola (1926).
Dokumenti kažejo, da sta Jean Sibelius in njegova žena poleti 1945 skupaj zažgala kar precej skladateljevih rokopisov, ker ni hotel, da bi prišle v javnost skladbe, s katerimi ni bil povsem zadovoljen
