Jo Nesbø: Rad imam, da so slabi fantje dobri in da so dobri fantje slabi

Prodali ste 40 milijonov knjig. Torej vam ne bi bilo treba biti tukaj. Kaj je vaš alibi: odgovornost do bralcev, založnikov, radovednost, plezanje morda?
"Nekaj je zavezanosti založniku. Navsezadnje je verjel vame in tudi skrbel za prevode knjig, preden so se začele res dobro prodajati. Nekaj je radovednosti. Rad potujem in spoznavam nove kraje. In če se da v teh krajih plezati, še raje. Zdaj sicer ne potujem toliko, kot sem včasih. V Sloveniji sem bil leta 1999, vendar takrat nisem plezal. Moj slovenski založnik, ki je tudi sam plezalec, pa mi je pripovedoval o plezališču Osp in ja, tudi to je pripomoglo k odločitvi, da je čas za vrnitev v Slovenijo."
Še bolj kot 40 milijonov prodanih izvodov v štiridesetih jezikih se mi zdi fascinanten podatek o treh milijonih v matični norveščini. Norveška ima pet milijonov prebivalcev. Tudi Karl Ove Knausgård je prodal na Norveškem pol milijona izvodov Mojega boja, pa tudi precej manj popularna dela se odlično prodajajo, roman Konje krast Pera Pettersona na primer je dosegel 150 tisoč izvodov. Zdi se, da so Norvežani posebej zavezani svojim avtorjem?
"Mislim, da so res. Predvsem pa nasploh veliko berejo, vsi Skandinavci pravzaprav. Tudi na Norveškem so na vrhu bralnih lestvic iste knjige kot drugod po svetu, občasno pa prevlada kaj domačega in tudi ne najlažjega. Knausgårdov Moj boj je vendarle literarni eksperiment, pa je bil bestseller. Torej drži, da bralcev ne zanima samo mainsteam, ampak tudi kakovost. In ja, to vliva upanje za prihodnost."

Nisem ravno bralec skandinavskih kriminalk

Lahko ponudite kak recept? Kaj - razen dobrih knjig seveda - naredi bralce, domača vzgoja, izobraževalni sistem?
"Pri nas doma se je res veliko bralo, mama je bila knjižničarka in oče je kar naprej bral knjige o drugi svetovni vojni. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če sam ne bi od otroštva bral. Preprosto, treba je začeti brati."

Ni se mi treba truditi, da bi bil Shakespeare

Je bilo Macbetha težje izpisovati kot Harryja Holeja? Pisci kriminalk morate seveda vedno upoštevati posebne zakonitosti, ampak Shakespeare je pa zakon, ne?
"Macbeth je tista Shakespearjeva igra, ki sem jo že prej najbolje poznal, že iz mladosti. Ne morem reči, da sem Harryja Holeja zasnoval na Macbethu, vendar je bil tudi Macbeth eden od likov, ki so služili kot inspiracija za Holeja. Po eni strani je seveda bilo težko. Ker je Shakespeare in ker je zgodba že tukaj. In ker imajo nekateri do tega pač zelo čustven odnos in so tudi njihova 'čustva' do piscev kriminalka zelo jasna. Ne dovolijo, da jim kdo vzame Shakespearja. No, saj to me niti ni zares skrbelo, bolj se mi je zdelo zanimivo. Najprej sem se moral odločiti, da se mi ni treba truditi, da bi bil Shakespeare. To ne bi zanimalo nikogar, ne varuhov Shakespearja ne mojih bralcev. Pa tudi mene ne. Vse sem odmislil in se skoncentriral na strukturo zgodbe in like. Predvsem na to, kaj jih žene, kaj je motor. Nekaj časa sem še mislil, da bom nekatere reči spremenil, ampak na koncu sem ugotovil, da bi se, če bi začel premikati dele, vse skupaj sesulo. Ne moreš kar odvzemati. Odlično funkcionira takšno, kot je. Zato pa to je mojstrovina in klasika.
Zgodbo sem postavil v 70. leta 20. stoletja, namesto za škotski kraljevi prestol bije Macbeth svoj boj za mesto načelnika policije. To je okvir, znotraj tega pa sem se skoraj povsem držal Shakespearjeve tragedije, od prizora do prizora tako rekoč. Seveda sem - ker je roman manj ekonomična forma - lahko obširno razpisal o preteklosti oziroma genezi likov in lahko dal kakšnemu tudi večji oziroma drugačen pomen, kot ga je imel pri Shakespearju. Inšpektorja Duffa (pri Shakespearju Macduff) na primer sem bolj izpostavil, ker sem hotel ustvariti nekoga, ki je kontrapunkt Macbethu in predstavlja nekakšno alternativno usodo Macbetha. Njuno ozadje oziroma izvor je podoben, vendar sta nasprotnika. Nasprotje sem postavil bolj neposredno, kot ga postavljam v zgodbah o Harryju Holeju. Macbeth ima na začetku lastnosti heroja, protagonista, Duff pa nasprotnika, antagonista, negativca. Potem pa se počasi, ali pa hitro pravzaprav, vse skupaj obrne. Vznemirljivo je bilo na tak način križati te poti. Na neki način je vse že v Shakesperaju, vendar je pri meni v glavnem bolj dobesedno. Lady (Lady Macbeth) sem dal preteklost prostitutke, in to prostitutke, ki je ubila otroka, ki ga je rodila, ker se je odločila, da bo spoštovana gospa, ki ne potrebuje otroka za izpolnitev svojega življenja. Shakespearjeve vrstice o tem, kako si je otroka odtrgala od prsi in ga potisnila ob steno, berejo kot metaforo, jaz pa sem jih vzel zares. Torej v resnici nisem izumil ničesar novega, samo na svoj način sem sledil temu, kar je že bilo."

Postaviti se v čevlje tistih, ki sprejemajo napačne odločitve

Varuhi reda so tudi v romanih s Harryjem Holejem večkrat stopili na drugo stran. Odkrivanje zla v sistemu, ki naj bi preprečeval zlo, se mi zdi ena glavnih lastnosti vaših kriminalk. Ampak v resnici na Norveškem nimate toliko pokvarjenih policistov, ne? Zakaj imajo pri vas tako pomembno vlogo?
"Mislim, da me privlači to, česar ne morem sprejeti ali se mi zdi moralno napačno. Rad bi razumel, zakaj ljudje ravnajo v nasprotju z lastnimi moralnimi normami. Mogoče me to tako zelo zanima zato, ker se je moj oče v drugi svetovni vojni boril na nemški strani. To bi lahko bil moj izvirni motiv. O odločitvah, ki jih je sprejel med vojno, mi je govoril tako, da sem se moral postaviti v njegove čevlje. Spraševal je, ali ga razumem - in res sem ga lahko razumel. Seveda zato, ker je bil moj oče in sem bil emocionalno pripravljen to storiti."
"

O zvestobi Harryju Holeju

​Ko sem slišala, da ste postali del Hogart Shakespeare projekta, ki novači najbolj priljubljene pisce, da si izberejo in ponovno napišejo svojega Shakespearja, in da pišete Macbetha, sem rekla, aha, zdaj je pa res konec s Harryjem Holejem. Ampak te dni ste razkrili, da se Harry vrača in da boste kmalu končali novi roman z njim. Bralci ga nimamo dovolj, vi pa očitno tudi ne?
"Ko se staramo, ne iščemo novih prijateljev, ampak poglabljamo odnose s starimi. Zdijo se nam vedno bolj zanimivi. Seveda, po svoje tudi bolj dolgočasni. Ampak bolj kot spoznavaš ljudi, več lahko najdeš v njih."