Od leta 1975 dalje, torej polnih 42 let, je 1. oktober imenovan za svetovni dan glasbe. Pobudo za idejo svetovnega dneva, v katerem se zaznamuje glasba kot za človeštvo pomembna umetnost, je dal tedaj violinist in dirigent Yehudi Menuhin (1916-1999). Menuhin je bil tedaj namreč tudi predsednik Mednarodnega glasbenega sveta (IMC), ki je bil ustanovljen že davnega leta 1949 kot posvetovalno telo pri Unescu. Svetovni dan glasbe je bil uveden z namenom, da se spodbuja kar najširša promocija kakršnekoli kvalitetne glasbe ter širi ideale miru in prijateljstva med vsemi ljudmi na svetu. Tega dne naj bi potekali po vsem svetu številni koncerti najboljših glasbenikov in glasbenic ter skupin, ob tem pa zazvenele temeljne mojstrovine velikih avtorjev in avtoric tako iz glasbene preteklosti kakor tudi sedanjosti. Dobra ideja.
Pri pregledovanju različnih ponudb in glasbenih dogodkov po svetu ne morem mimo dejstva, da Slovenija bolj sloni na "prazniku glasbe" (Fete de la musique, ideja pa prihaja iz Francije, kjer to poteka od leta 1982 – sedaj pa se v ta dogodek združuje več kot 700 mest in več kot 120 držav), ki je postavljen na najdaljši dan v letu (21. junij). K temu dnevu sta leta 2017 pristopila dva festivala: Festival Lent in festival Junij v Ljubljani. Maribor je tokrat dejansko sodeloval uradno prvič. S praznikom glasbe sicer ni nič narobe, saj gre za najširše pojmovanje ideje izvajanja in poslušanja glasbe, brez žanrskih in drugih omejitev. Večinoma gre za ulično glasbeno izvajanje, pri katerem se pač nastavi klobuk in upa, da bo noter priletelo vsaj nekaj za sendvič ali kavo. Prijavi se dejansko lahko vsakdo in v stilu "pokaži kaj znaš" razveseljuje mimoidoče. Vsi nastopajoči se zavezujejo, da nastopajo brezplačno, prav tako pa so vsi njihovi nastopi brezplačni za poslušalce. Zanimivo je, da se v Sloveniji svetovni dan glasbe kar pomeša in zamenja s praznikom glasbe, čeprav je med enim in drugim dnevom kar nekaj mesecev, da sploh ne omenjam poante.
Letošnji junij je imel, ob prazniku glasbe seveda, razvpito dogajanje okoli preštevanja odstotkov, tako imenovanih kvot slovenske glasbe v medijih, kar je bilo opredeljeno z zakonom o medijih izpod taktirke nekdanje ministrice za kulturo. Potem so zadevo gladili z nekakšnimi tremi časovnimi pasovi, v katerih morajo radijski in televizijski programi predvajati delež slovenske glasbe – s posebnim poudarkom, da je ob tem tudi prostor za glasbo, ki je izključno (ali vsaj v večjem odstotku) izvajana v slovenskem jeziku. Da je bilo to še bolj zabavno, je bilo treba predvajati glasbo, ki je nastala v obdobju zadnjih dveh let. Vsa opozorila uredništev in drugih udeležencev niso zalegla – in karavana je odkorakala dalje. Celotna glasbena zgodba se je, kakor se spomnimo, znašla kar nekajkrat tudi na sodišču, ampak to ni niti tako pomembno, da bi se s tem ukvarjali prednostno. Nihče, ampak res nihče, ni nikoli odgovoril na vprašanje o kvaliteti glasbe, temveč mlel samo in izključno o kvantiteti. Le o minutah in metrih česarkoli, samo da je iz domače hiše ali vrta.
Zakaj ob 1. oktobru premišljujem o glasbi? Po svetu se pravkar odvijajo različne strokovne konference in forumi na temo glasbe – in zadnja leta so na njih prisotne pomembne teme, o katerih pa na tej sončni strani Alp ni niti govora, kaj šele kaj drugega. Svetovna strokovna in medijska javnost premišljuje in analizira glasbo s petih različnih vidikov: 1. glasba kot orodje, ki vnaša resnične in pomembne družbene spremembe; 2. glasbeno izobraževanje, ki ni le igranje na različna glasbila, temveč deluje v pomenu razumevanja glasbene umetnosti kot pomembnega dela psiholoških in kognitivnih (miselnih) sposobnosti v razvoju človeka; 3. distribucija nekvalitetne glasbe, ki se širi brez nadzora ter z marketinškimi, neoliberalnimi in populističnimi modeli zavira razvoj glasbene stroke in kvalitete; 4. kateri so pravi pogoji za oblikovanje glasbene estetike; in 5. vprašanje glasbe kot medkulturnega in medgeneracijskega fenomena, predvsem v luči velikih migracij in vizije novega sveta. In kaj je od tega tukaj?
Zadnja (in kolikor vem tudi edina) zadeva okoli teh tem, je bila 4. Evropska jazz konferenca, ki se je dotaknila predvsem zadnje točke, pa še to zato, ker gre pri jazzu itak vedno za migracije glasbenikov, ki nikoli niso preroki v svojih domovinah. In to je potekalo od 21. do 24. septembra 2017 v Cankarjevem domu v Ljubljani. To je pa tudi vse. Poglejmo, kaj je bilo sicer še letos junija. Prepričan sem, da je praznik glasbe v juniju zanimiv dan, vendar kaže točno na to, kako se glasbo dandanes sprejema, razume in, žal, celo ponuja – in kam se jo pri tem postavlja: na ulice in v parke, na promenade in trge. Skratka tja, ker se predvideva, da bo deležna mimoidočih ušes in usmiljenih kovancev, ki bodo (ali pa ne) pristali v škatli, klobuku ali kovčku. Pomembno je, da je brezplačna, da se lahko z njo vsakdo ukvarja in da je na razpolago kadarkoli, komurkoli in kjerkoli. V Sloveniji so najbolj priljubljena srečevanja z glasbo v obliki uličnih dogodkov, zabavnih festivalov, nekakšnih koncertov na prostem, kjer je glasba pač postavljena ob eno od fasad, da malo popravi utrip mesta in ljudi dobre volje združi v obliko poslušalstva, publike tako rekoč.
Glasbeno dejavnost lahko prijavi vsak, ki ima veselje do tega in se mu zdi, da lahko to veselje deli tudi z drugimi. Za avtomehanika potrebuješ certifikat – za glasbenika niti posluh ni pogoj
