Kaj je izgubil Karl Erjavec in kaj je pridobil Janez Janša

Osem let po tem, ko je s konstruktivno nezaupnico februarja 2013 padla druga Janševa vlada, je prvak SDS v DZ enako opozicijsko akcijo brez težav preživel. Tedaj je za njegov padec glasovalo 55 poslancev, 33 jih je bilo proti, dva nista glasovala. V ponedeljek je Karlu Erjavcu do potrebnih 46 glasov zmanjkalo šest glasov. Sedem se jih je izreklo proti, šest glasovnic je bilo neveljavnih, 37 poslancev jih ni niti prevzelo. Geografija moči, izrisana v hramu demokracije dobro leto do volitev, izpisuje več sporočil. Preden se jih lotimo, naj izrazimo zaskrbljenost, ker skoraj polovica predstavnikov ljudstva, ki so izvoljeni, da odločajo/glasujejo, dela ni opravila. Če je DZ tudi ogledalo družbe in če k temu dodamo tudi na tej seji demonstriran padec politične kulture, se lahko vprašamo, kakšno podobo v njem ta hip izrisuje naša politična elita.

Prvi sklep preštevanj, po katerih je KUL z Erjavcem v DZ pogorela, je okrepitev Janeza Janše. Kot je razumeti opozicijske liderje, poskusov menjave vlade ne bo več. Razplet bo pospešek uveljavljanju SDS-agende, a Janšo v kratkem čakajo tri interpelacije ministrov in imenovanje Janeza Poklukarja. To bo poveden test, koliko je vlada dejansko manjšinska. Janša je dovolj izkušen, da razume tudi, da odločno ta hip obvladuje predvsem 37 glasov, tistih, ki so se glasovanju odrekli; med njimi je tudi "nadkoalicijska" trojica Jelinčičevih. Ker je glasovanje tajno, je rekonstrukcija tega, kaj se dogaja za zavesami kabine, najprej špekulacija, nato pa ocena na podlagi nastopov v DZ. A med blokoma, ki sta se izrisala z (ne)glasovanjem, obstaja vmesni prostor političnih igralcev, pri katerih osebne koristi običajno prevladajo nad širšim razmislekom. Odnos do SMC in (dela) Desusovih poslancev bo Janša lahko izčistil z zaostritvijo na točkah, kjer med njimi ni soglasja: pri združevanju regulatorjev, tožilcih, pravosodju, medijih ... SDS je na volitve pripravljena, je bil premierjev poudarek, namenjen partnerjem. Tem so se vrata vrnitve v levosredinski tabor zaprla, kar brusi Janševe škarje, da jih do volitev reže naprej.

Opozicija se je stehtala. Erjavcu veliki met ni uspel, namesto tega ga čaka čiščenje v stranki. Bo med poslanci, ki so v večini minirali šefa, in Desusom prišlo do razhoda? Če želi Erjavec voditi stranko v skladu tem, kar je govoril v DZ, je to neizbežno. Desus je v razkroju, to je dejstvo. Kaj pa KUL, je je s padcem nezaupnice konec? Po prvih signalih ne, a temeljna past bo, ko se bo s približevanjem volitev okrepilo rivalstvo vsaj treh strank, ki se ta hip enakovredno borijo za najboljše izhodišče v tem delu političnega prostora. Ali bodo še sposobne skupne dinamike političnih operacij in oblikovanja vsebinsko resnejše alternative? Ni pričakovati, da bi v znotrajblokovske dileme pogreznjena politika lahko presegla polarizacijo, niti pri ključnem nacionalnem dokumentu prihodnosti, načrtu za okrevanje. Pri pripravi ima Janševa vlada težave. Epidemije ni konec. A ponujena roka sodelovanja je po bilanci konfliktov zadnjega leta predvsem Janšev retorični manever. Predvolilna kampanja se bo le stopnjevala.