V srbski prestolnici so z eno potezo, prodajo Beograd filma leta 2007, zaprli kar 14 kinodvoran, od katerih poleti živi le še kino Zvezda. V Sarajevu sta od sedmih najbolj poznanih preživela dva: nekdanji kino Tesla, danes Kriterion Sarajevo, in kino Meeting Point, ki se je ohranil po zaslugi Sarajevskega filmskega festivala. V Ljubljani bo uspešno desetletje delovanja ravno praznoval javni zavod Kinodvor, poleg njega pa sta se ohranila le še Komuna s Kolosejevim programom in prav tako bolj komercialno naravnani, a uspešno obujeni Kino Bežigrad.
V Mariboru za zdaj živi, a ne več s filmsko vsebino, le še kino Udarnik, vsem meščanom pa so dobro poznana imena Partizan, ki je zdaj depo Pokrajinskega muzeja Maribor, Gledališče, pretvorjeno v televizijski studio, in Union, ki je že nekaj časa le še glasbena dvorana. Ker kot nekdanja evropska prestolnica kulture in ena redkih mestnih občin v Sloveniji ne premoremo mestnega kina, namenjenega umetnosti gibljivih slik, zahtevnejšim, poglobljenim filmskim programom in filmski zgodovini v povezavi z drugimi umetnostnimi zvrsti, smo si podrobneje ogledali primere, kako so se obuditve lotili v treh nekdanjih jugoslovanskih prestolnicah.
Beograd: Okupacija in boj proti privatizaciji
Novembra 2014 je nad vrati kina Zvezda v Beogradu zaplapolala rdeča zastava z dvignjeno pestjo, ki stiska filmska trak, in napisom Gibanje za okupacijo kina. Neformalna iniciativa, sestavljena iz aktivistov in s prikazovanjem svojih filmov nezadovoljnih filmarjev, je po vrsti let propadanja kinodvoran vzela stvari v svoje roke in za gverilsko predpremiero filma Neposlušni, avtorice Mine Đukić, zavzela kinodvorano. "Mi smo tukaj, kino je naš!" so sporočili oblastem in lastniku, ki je mestne kinodvorane zaprl po privatizacijski razprodaji javnega premoženja. "Vseh 14 je kupil za 9 milijonov evrov in jih pet preprodal naprej za 19 milijonov, pri tem pa oškodoval tudi male delničarje. Šlo je za najbolj vulgarni primer privatizacije v kulturi, ljudje iz stroke pa tega niso dovolj hitro preprečili," je pojasnila režiserka Senka Domanović. Celotno dogajanje je spremljala s kamero in ga zložila v dokumentarni film Okupirani kino.
Sarajevo: Kako od gverile do profesionalnega kina?
V bosansko-hercegovski prestolnici so mladi zanesenjaki leta 2011 po zgledu nizozemskih študentov iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki so si z zavzetjem kin ustvarili svoj kulturni prostor in vir prihodka, s podobno gverilsko akcijo pred propadom rešili Kino Tesla, danes znan pod imenom art kino Kriterion Sarajevo. "V prvem zagonu je bila ekipa s srcem popolnoma pri stvari, izvedlo se je veliko čudovitih stvari. A zaradi privatizacijskih manevrov je za kino treba plačevati najemnino, kar je privedlo do tega, da kino ni bil več prioriteta. Razlika je v tem, da je bil pred šestdesetimi leti art kino mnogo bolj popularen, kar pomeni, da so si mladi s tem lahko ustvarili tudi posel. Danes ima Kriterion več poslovnih dejavnosti ob kinu, tudi bar in najemanje prostorov, ki pomenita pomemben vir dohodka, da lahko ohranimo osnovni namen projekta – podjetje, ki daje prostor in delo študentom," je pojasnila Sabrina Begović Ćorić, od letos direktorica Fundacije Kriterion, ki upravlja kino.
Boriti se moramo za njihovo ohranitev, kar vključuje tako ustvarjanje pritiska na oblasti kot tudi artikulirano stališče, da je kino v družbi potreben
Ljubljana: "Ključna je politična volja"
Tudi kinematografi v slovenski prestolnici so po devetdesetih doživeli podobno žalostno usodo. Leta 2002, ko je svoja vrata edinkrat v bogati zgodovini zaprl Kinodvor, sta ostala le še Komuna in Vič, pa še ta samo s komercialnim programom iz novonastalega multipleksa Kolosej. A ekipa filmskih zanesenjakov in poznavalcev pod vodstvom direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da bo Ljubljana ostala brez mestnega kina in rednega kakovostnega filmskega programa. Poenotili so filmsko sceno in s skupno akcijo združili moči ključnih akterjev: Slovenske kinoteke, ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana. Sledila sta uspešna akcija darovanja stolov in dogovor ljubljanske občine z ministrstvom za brezplačni najem Kinodvora s strani Slovenske kinoteke, pri čemer je občina financirala večja vzdrževalna dela in obnovo, ministrstvo pa je prispevalo sredstva za nakup nove tehnološke in kino opreme. In tako je Kinoteka leto kasneje v prenovljenem Kinodvoru začela redni filmski art program.
Kaj pa Maribor?
Predvsem zgodbi iz Beograda in Sarajeva sta povedni za Maribor, ki je prav tako doživel podobno škodljivo privatizacijo mestnih kin in pri tem tudi neodgovornost mestnih in državnih oblasti, da se to prepreči ali popravi. Čeprav je v aktualnem lokalnem programu kulture mesta Maribor mestni kino še vedno zapisan kot poglaviten cilj, pa se na tem področju od njegovega sprejetja še ni nič premaknilo. Primer Ljubljane in interes za kakovosten film v Mariboru, ki ga kaže obiskanost filmskih dogodkov in do njegovega ponovnega zaprtja tudi kina Udarnik, govori nasprotno, da se ob politični volji in podpori iz tega da ustvariti tudi dolgoročno uspešna zgodba.
Kako bi lahko do tega prišli in zakaj je to za mestno kulturo potrebno, bo govoril tudi cinefilski fokus letošnjega mednarodnega filmskega festivala StopTrik, v sklopu katerega bo v četrtek, 4. oktobra, v Mariboru več dogodkov s to temo. Od 10.30 do 12.30 bo v Salonu uporabnih umetnosti potekal posvet o mestnem kinu z lokalnimi, nacionalnimi in mednarodnimi strokovnjaki, ob 14. uri se bo v Galeriji K18 odprla razstava Kino v Mariboru, ob 18. uri pa si bo mogoče v Intimnem kinu v GT22 ogledati slovensko premiero filma Senke Domanović Okupirani kino.
